29. grafični bienale: radikalni zadnji rez v vrtincu sprememb

Pravi dogodki so drugje, ne bomo jih našli v varnem akvariju »sodobne umetnosti«.

Objavljeno
04. november 2011 19.49
Posodobljeno
05. november 2011 09.00
Vladimir P. Štefanec
Vladimir P. Štefanec

Letošnjo jesen, ko smo ostali­ brez »grafičnega bienala«, je ljubiteljem umetnosti v prestolnici kar malo dolgčas, čutijo, da nekaj manjka. Četudi je bienale v svojih zadnjih izdajah dokaj krčevito iskal identiteto v spreminjajočem se svetu umetnosti, je vendarle ohranil del svoje v bogati tradiciji­ ­zakoreninjene posebnosti 
in prepoznavnosti.

Ti sta z letošnjo devetindvajseto prireditvijo radikalno izpuhteli, od bienala, kakršnega smo poznali, ni ostalo skoraj nič. Edini sledi prejšnjih časov sta spremljevalni razstavi, tista, na kateri so predstavljeni nagrajenci prejšnjega bienala, angažirana umetniška skupina Justseeds, in razstava del predstavnikov pariške grafične šole iz zbirke MGLC v prostorih glavnega sponzorja. Ta se verjetno ne bi zadovoljil le s kakšnim umetniškim dogodkom in prireditelji so mu pragmatično ustregli.

Naslov in koncept letošnjega »grafičnega bienala« namreč v središče postavljata umetniški dogodek, ki naj bi bil po mnenju letošnje kuratorke »privilegiran medij« današnje umetnosti, v resnici pa je le eden od mnogih raznorodnih načinov umetniškega izražanja. Svoj dosedanji vrh je verjetno doživel v času intenzivnih družbenih in umetniških iskanj ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja in še vedno je relativno živ in zdrav, odvisno od konkretne zamisli posameznega­ umetnika.

Umetniški dogodek je sicer lahko povsem legitimni nosilec koncepta prireditve »sodobne umetnosti«, 
v kar se je letos spremenil »grafični bienale«, a bistvo vprašanja o naravi te naše dolga leta najpomembnejše in mednarodno najbolj prepoznavne likovne manifestacije je seveda nekoliko drugačno. Ne gre le za koncept vsakokratne prireditve, ampak za dilemo o ohranjanju vezi z bogato preteklostjo, izročilom bienala. Spremembe oziroma posodabljanje prireditve se je, kot rečeno, dogajalo že nekaj let, toda radikalnega zadnjega reza si do zdaj ni upal narediti nihče. Morda je k temu prispevalo tudi dejstvo tuzemske prisotnosti ustanovitelja in dolgoletnega vodje bienala Zorana Kržišnika (1920–2008), morda zavedanje, da se tradicije in renomeja ne ustvari čez noč in ju zato ne gre metati stran.

Letošnja kuratorka glede tega očitno nima zadržkov. Grafika, katere dojemanje so zadnji bienali­ dodobra razširili v univerzum reproduktibilnosti in vsakršnih matric, se ji, po njenih izjavah in vsebini prireditve sodeč, ne zdi posebno zanimiv medij, bienale, kot kaže, vidi kot del sistema mednarodne scene »sodobne umetnosti«. Po Evropi in svetu se danes namreč dogaja nepregledno število tovrstnih bienalov, nekaj vodilnih, še precej več pa drugo- in tretjerazrednih. Večinoma so brez omembe vredne identitete, učinkujejo instantno, so pa način za delovanje in promocijo kustosov in kuratorjev ter njihovih umetniških izbrancev. Ob našem bienalu se torej postavljata preprosti vprašanji  – ali je bilo treba zasnovo prireditve zaupati nekomu, ki ga grafika pravzaprav ne zanima, in ali je vredno vso dediščino in prepoznavno »blagovno znamko« bienala žrtvovati za ­nekaj ­kuratorskih karier.

Samodejno se zastavi še eno vprašanje, namreč, zakaj »ljubljanskega bienala sodobne umetnosti« tisti, ki si ga želijo, ne ustvarijo na novo, brez navezave na Grafični bienale. Odgovor se zdi dovolj preprost in banalen, gre za denar in infrastrukturo. Grafični bienale je (bil) pomemben in je redno deležen mestnih in državnih sredstev ter podpore sponzorjev, poleg tega za njim stoji institucija, ki zaposluje nekaj ljudi in domuje v prestižni nepremičnini sredi Tivolija. Zakaj bi se temu odrekli, če je mogoče izpeljati prevzem, ki v marsičem spominja na prevzemanje naših dolga leta uspešnih podjetij, ki so padla pod naletom novodobnih poslovnih »spretnežev«. Res je, da sta Ljubljana in Slovenija verjetno premajhni za dve tovrstni prireditvi, res je tudi, da razstav »sodobne umetnosti« pri nas ne manjka in da dodatne 
k bogastvu umetniške ponudbe kaj veliko ne morejo prispevati, lahko pa dodatno zmanjšajo njeno raznovrstnost.

Zdi se mi, da je želja snovalcev bienala, da naj bi se ta vpisal na »zemljevid globalno pomembnih in vplivnih bienalov«, precej pobožna in da ideal, biti del »sodobnega bienalskega mainstreama«, ni pravi. Vsaj meni je bližje koncept zadnjih prireditev, ki so na različne načine odprle vrata kritični, alternativni, zavezujoči in še vedno z grafiko v širšem smislu povezani umetniški produkciji, ki, hvala bogu, še vedno čilo obstaja.

Varni akvarij 
brez resnih vprašanj

Kar zadeva letošnji bienale, se mi zdijo najbolj zanimivi »umetniški dogodki«, ki to pravzaprav niso, na primer Nečuvani denar, zbiranje denarja za žrtve madžarskega protisovjetskega upora leta 1956, v katerem so umetnost prepoznali šele naknadno, saj je bil sprva dobronamerno družbeno dejanje. Zanimiv je tudi prispevek turškega avtorja Serkana Özkaya, ki prav tako ni dogodek, ampak instalacija. Po tleh prostora je namreč nalepil možičke, delavce iz pene, po katerih mora obiskovalec hoditi, če hoče priti v naslednji prostor, občutiti torej mora, kako je »tlačiti delavce«. Avtor se s tem, kot pravi v spremnem zapisu kuratorka, »dotakne skrajno resnih vprašanj«, ki si jih protagonisti tega področja (»sodobne umetnosti«) sicer ne želijo zastavljati. »Denimo, kakšno vlogo imajo obredi ogledovanja sodobne umetnosti v tlačenju sodobnega proletariata.«

»Skrajno resnih vprašanj« se torej avtorji z razstave večinoma izogibajo, četudi nekaj resnih, na različno sugestiven način, resnici na ljubo zastavijo. A večinoma vse skupaj deluje precej naivno in ­teoretsko šibko, kar bienale poskuša korigirati s sodelovanjem različnih zunanjih predavateljev in debaterjev.

Sama od sebe se ob letošnjem bienalu ponuja še ena primerjava. Tudi pred Ljubljansko borzo namreč sočasno poteka dogodek, tudi na njem udeleženci debatirajo, izražajo svojo kritičnost, opozarjajo na resnična, pretežno »skrajno resna« vprašanja sodobnega sveta. Po osnovni vsebinski naravnanosti sta si oba dogodka nekoliko podobna, a tudi razlika je zgovorna. Tisti pred Borzo se izpostavljajo, delujejo brez preračunljivosti in na lastne stroške, soočajo se s pravimi policisti, oni na bienalu pa to počnejo 
v varnem akvariju »sodobne umetnosti«, za javni denar, celo vloge policistov, ki pri nekaterih dogodkih pričarajo »realne situacije«, igrajo za to najeti sodelavci. Zato se prvi dogodek zdi resničen, drugi pa precej spominja na otroški vrtec.