Tiskane izdaje
Grafični bienale praznuje okroglo obletnico, od leta 1955 se je torej zvrstilo trideset prireditev.
V tem času je grafika kot nekdaj popularen medij sodobne umetnosti zdrsnila na obrobje. Kako nadaljevati, se sprašujejo od leta 1999, ko so prvič prenovili bienale in namesto nacionalnih predstavitev postavili kuratorja, ki je pripravil osrednjo razstavo, izbral temo in umetnike.
Za letošnji bienale so iskali nekoga, ki bi bil občutljiv za tradicijo grafičnega bienala in bi sočasno razumel sodobno umetnost. Kuratorko dr. Deborah Cullen so izbrali prek umetnika nemškega rodu Luisa Camnitzerja, ki živi v Urugvaju.
Direktorica MGLC Nevenka Šivavec je naletela na njegov esej iz leta 2006 Printmaking: A Colony of the Arts (Reproduciranje: kolonija umetnosti) , v katerem je ubesedil temeljne dileme grafičnega medija in grafičnih bienalov. Umetnik se je sicer, kot pravi, že davno umaknil iz tega medija, čeprav je kot grafični ustvarjalec leta 1975 sodeloval na ljubljanskem grafičnem bienalu.
»A ravno zato je razumel naše potrebe,« je pojasnila Nevenka Šivavec, »videl je tudi zadnji trienale Cullenove v Puerto Ricu, ki je tradicionalno posvečen grafiki. Ljubljanski grafični bienale je s tem trienalom povezan že od leta 2005, ko je Trienal Poli/Gráfica de San Juan prejel veliko nagrado ljubljanskega grafičnega bienala. Iz te povezave je bila izbrana tudi Deborah Cullen.«
Za tehnologijo
A vprašanje je ostalo: kako z grafiko, ki ni v ospredju sodobnih umetniških praks, s čimer se bienale ukvarja že od leta 1999, ko je bila narejena prva kurirana razstava. Od takrat se bienale neprestano prilagaja aktualni umetniški produkciji in tudi letos so prepustili kuratorki odločitev, kako bo definirala meje tega medija. Cullenova je za okvir bienala postavila interakcijo med človekom in tehnologijo, ker po njenem mnenju v današnjem času umetniki sprejemajo tehnologijo na dva prevladujoča načina.
Prvi je, da jo uporabljajo. Umetniška dela ustvarjajo z digitalnimi orodji in z uporabo tehnologije, ki omogoča, da se določeni podatki vizualizirajo. Na primer umetniški tandem caraballo-farman že več let razvija projekte, ki prikazujejo raka na dojki. Osebno izkušnjo s to boleznijo sta preobrazila v umetniško raziskovanje, s katerim poskušata razumeti in zajeti različne podobe rakavih tumorjev.
Yucef Merhi se je posvetil ozadjem ustvarjanja besed in njihovih pomenov v dveh jezikih in dveh kulturah, ki sta že dolgo v konfliktu, izraelske in palestinske, ter ponazoril, kako močno se zrcalita druga v drugi. Xu Bing je naredil zbirko mednarodne signalizacije, večinoma iz letališč, ki pretvarjajo jezik v univerzalne simbole in tako omogočajo medkulturno komunikacijo, iz tega pa ustvaril program za spletni klepet.
Dela iz tega prvega sklopa so razstavljena v Moderni galeriji, to so umetniki, ki si prisvajajo vse mogoče oblike tehnologije in komunikacijskih orodij ter socialnih omrežij na medmrežju.
K primarnim likovnim sredstvom
Drugi del je predstavljen v MGLC. To so umetniška dela, ki so nastala kot odziv na neobvladljivost podatkov in različnih orodij digitalne, visoko razvite informacijske dobe. Ta del umetniške produkcije se vrača k originalnosti, k primarnim likovnim sredstvom, kot sta ogenj in senca, ter različnim grafičnim tehnikam.
Tomás Espina uporablja ogenj, dim, smodnik in druge nestabilne snovi ter z njimi ustvarja v arhitekturnih objektih: v hodniku MGLC je s plinskim gorilnikom naredil risbo na stropu. Volodymyr Kuznetsov bo poveljeval strelskemu vodu, ki bo z ljudskimi vzorci okrasil luksuzen VIP-avtomobil. Performer Venelin Šurelov leži v zaboju s številnimi vratci, ki obiskovalcem omogočajo, da mu po delčkih poslikajo telo in tako »tetovirajo« njegovo kožo.
Pa tudi preporod tradicionalnih oziroma akademskih grafičnih tehnik je opazen. Začetki najstarejše znane grafične tehnike, reliefa, segajo na Kitajsko pred več kot tisoč leti, obsegajo pa rezbarjenje, lesoreze in linoreze, žigosanje in kaligrafijo. Številni umetniki se še danes poglabljajo v bogato izročilo globokega tiska, ki so ga na začetku 15. stoletja iznašli v Nemčiji, in vztrajajo pri uporabi gravur, jedkanic, suhe igle, akvatinte in drugih tehnik.
Tomas Vu-Daniel se z ročno izrezljanimi in lasersko graviranimi lesenimi deskami za deskanje na valovih na moderen način vrača k lesu kot spominu na otroštvo, ki ga je preživel v Vietnamu. Površine desk je okrasil s svojimi priljubljenimi odlomki iz pesmi skupine The Beatles ter z motivi morskih živali, hkrati pa nakazujejo konfliktne spomine na stike z ameriškimi vojaki na plažah njegove države.
Dve deli sta tudi v Švicariji (projekt nemškega umetnika Thomasa Kilpperja) in na Jakopičevem sprehajališču (projekt umetnika Charlesa Juhász-Alvarada s 118 fotografijami na panojih, ki se zrcalijo ali rimajo), med več kot štiridesetimi umetniki pa je Cullenova izbrala tudi uveljavljena imena (Marjetica Potrč, Gerhard Richter, Rirkrit Tiravanija) ter vrsto domačih umetnikov (Vuk Ćosić, Meta Grgurevič in Urša Vidic, Gorazd Krnc, Nika Špan, Teo Spiller).
Ob jubileju
Sestavni del bienala sta razstavi lanskih nagrajencev. V Galeriji Jakopič je pod naslovom Ura anatomije pregled ustvarjalnega opusa lanske prejemnice bienalne nagrade, gvatemalske umetnice in družbenokritične performerke Regine José Galindo.
V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova so pripravili razstavo lanskega prejemnika nagrade za življenjsko delo Miklósa Erdélyja (1928–1986), umetnika, arhitekta, pisatelja, pesnika, filmskega ustvarjalca, enega ključnih na področju neoavantgardne in konceptualne umetnosti na Madžarskem. Na ogled bo konceptualno zaokrožen izbor foto-grafičnih del, del z indigo papirjem in risb.
Tem osrednjim bienalnim razstaviščem so v Cankarjevem domu ob tridesetletnici dodali razstavo o zgodovini ljubljanskega grafičnega bienala, ki jo je pripravila dr. Petja Grafenauer. Leta 1955, ko je bil ustanovljen, je bil stičišče med umetnostjo takrat politično polariziranega Zahoda in Vzhoda, zaradi jugoslovanske politične strategije v gibanju neuvrščenih je imel tudi močno udeležbo umetnikov iz tretjega sveta.
Zaznamovala ga je unikatna prepletenost politike, ekonomije in kulture. Kot selektorji in člani strokovnih žirij so v Ljubljano prihajali pomembni kritiki, teoretiki in muzejski direktorji. Njegova prva preobrazba se je zgodila leta 1999, ko je opustil dotedanji model nacionalnih predstavitev in začel s kuriranimi razstavami, od takrat dalje pa sledil razvoju in transformacijam umetniške grafike, tiska in komunikacije.
Na razstavi Grafični bienale z vami od leta 1955 bodo na ogled arhivski televizijski posnetki, osebna pričevanja in spomini, pisma in drugi dokumenti, ki razkrivajo potovanje bienala skozi desetletja. Temu bosta dodana dva umetniška projekta, ki komentirata zgodovino, delo Jasmine Cibic in Viktorja Bernika.
Kako dalje?
Razstava v Cankarjevem domu naj bi bila prvi korak k razmisleku, kam z bienalom dalje, že z naslednjim pa pripravljajo bolj poglobljeno zgodovinsko in teoretsko raziskavo.
Direktorica MGLC je pojasnila, da so v pogovorih s kolegi in strokovno javnostjo odprli vprašanje, kako v eksploziji bienalov po svetu v zadnjih petindvajsetih letih sploh ohraniti prepoznavnost. »Koncept bienala ima zagovornike in nasprotnike, kritike in optimiste,« je pojasnila Šivavčeva.
»Skeptiki menijo, da je bienale preživeta, prenapihnjena oblika spektakla poznega kapitalizma, ki izrazito banalizira sodobno umetnost in je podvržena zakonitostim trga. Optimisti vidijo v bienalu, nasprotno, potencial za vizionarstvo, kritičnost, transformacijo, platformo soočanja politike in etike, ki se izrazito obrača od umetnostnega sistema in išče umetniško energijo, ki bi lahko doprinesla k družbenim spremembam.«
Ugotavljajo tudi, da bienali čedalje bolj zapuščajo format razstave in se širijo v domeno družbene realnosti ter prehajajo meje umetniških zvrsti, recimo v glasbeno, gledališko. Obstajajo tudi modeli vrnitve k bolj tradicionalnim oblikam bienala, kot so razstave. V MGLC so se odločili, da bodo ohranili tradicionalno razstavno obliko. »Razstava je še vedno pomemben socialni ritual,« je dodala Šivavčeva.
Ob letošnjem bienalu bo izšel tudi katalog v angleškem jeziku pri specializirani založbi za umetnost, londonski Black Dog Publishing.
