Abramovićeva zbrala denar za svoj inštitut

Oblikovanje inštituta bo zaupala svetovno znanima arhitektoma Remu Koolhaasu in Shohei Shigematsu.

Objavljeno
29. avgust 2013 15.11
V. M., Sobotna priloga
V. M., Sobotna priloga

Srbska umetnica in »babica bodiarta« Marina Abramović je s pomočjo zvezdnikov, kot sta Lady G in Jay-Z, zbrala 661.454 dolarjev za gradnjo Centra performativnih umetnosti Marine Abramović v Hudsonu, kjer je pred letom dni odkupila gledališko stavbo.

Oblikovanje inštituta bo zaupala svetovno znanima arhitektoma Remu Koolhaasu in Shohei Shigematsu.

Center bo namenjen projektom, ki lahko trajajo od najmanj šest ur do več dni. Študentje bodo v njem vadili po znani »metodi Abramović«; ker »opazovanje performativne umetnosti zahteva določeno miselno naravnanost in sposobnosti, prav tako kot je Stanislavski s svojo metodo spodbujal sposobnosti, potrebne za igro«.

Marina Abramović je kontroverzen lik. Kot vsi veliki umetniki s svojim delom razdvaja občinstvo. Nekateri so skeptični, drugi jo obožujejo; celo tako, da so bili ob njeni največji retrospektivni razstavi Umetnica je prisotna pripravljeni več dni taboriti pred newyorško MoMo. V istoimenskem dokumentarcu jo lahko natančno spremljamo, kako se pripravlja na retrospektivo lastnega skoraj 40-letnega ustvarjanja v newyorški MoMI leta 2010; razstavo je v treh mesecih videlo več kot 700.000 ljudi.

»Vedno me sprašujejo, zakaj to počnem. To se sprašujem tudi sama,« je dejala v filmu. »A že deset let nisem slišala vprašanja, zakaj je to, kar počnem, umetnost.« V enem iz niza klepetov Vprašajte me kar koli na spletnem omrežju Reddit se je razgalila celo bolj kot v dokumentarcu: iskreno je govorila o svojem ljubezenskem življenju, o trenutku, ko se je na prazen stol pred njo v MoMi usedel njen bivši partner in sodelavec Ulay, in razkrila, zakaj nikoli ni imela otrok.

Zakaj se je pravzaprav odločila za Inštitut, je povedala v pogovoru za New York Times:

»Ko sem delala performans Umetnica je prisotna, so bili ljudje, ki so sedeli pred mano, različnih ras, kultur, družbenih ozadij. To je bila zame zelo intenzivna izkušnja: ker to ni bila slika ali skulptura, ampak emotivni dogodek. Po tistem sem začutila neverjetno potrebo, da za sabo pustim nekaj konkretnega, kjer bo zbrano vse moje znanje zadnjih štiridesetih let. Pomembnejše kot moje delo je vprašanje: Kako ustvariti platformo, s katero bi spremenili človeško zavest?«