Anatomija starajočega se vinograda

»Vinogradi so tajinstveni prostori, polni skrivnosti, poznajo jih samo ljudje, ki se v njih mučijo, skrbijo za rast trt in obirajo grozdje,« trdi Hanno Hardt, priznani komunikolog in dober dokumentarni fotograf. V Hiši kulture v srednjeveški briški vasici Šmartno je na ogled Hardtova razstava črno-belih fotografij.

Objavljeno
19. februar 2011 14.57
Mateja Prinčič, kultura
Mateja Prinčič, kultura
»Vinogradi so tajinstveni prostori, polni skrivnosti, poznajo jih samo ljudje, ki se v njih mučijo, skrbijo za rast trt in obirajo grozdje,« trdi Hanno Hardt, priznani komunikolog in dober dokumentarni fotograf. Trenutno v Hiši kulture v srednjeveški briški vasici Šmartno razstavlja serijo črno-belih fotografij starega briškega vinograda Anatomija starajočega se vinograda.­ Na odprtju so predvajali tudi videoprojekcijo knjige fotografij Slovenci. ­Odtisi resničnega.

Dokumentirali ste poulično življenje po svetu. Med drugim tudi v Sloveniji. V eni od kritik vašega projekta Slovenci sem zasledila namigovanja, da naj bi bili Slovenci­ žalosten narod. Je to vaše sporočilo Slovencem?

To so o mojih fotografijah rekli drugi, sam nisem tega nikoli zaznal. Sem poulični fotograf, ki fotografira tisto, kar vidi, ne pre-učujem izrazov na obrazih.

Ali obstaja razlika med tistimi, ki živijo v mestu, in tistimi na deželi?

Mesto prinaša hitrost, živčnost in napetost. Pravila v vaseh in mestih so si različna. Vsak prostor izven Ljubljane je v trenutku počasnejši, bolj umirjen, gre za drugačno dojemanje časa. Čas na deželi ni tako pomemben. Življenje je upočasnjeno in potemtakem daljše.

Slovenijo ste fotografirali že pred njeno neodvisnostjo. Ste opazili kakšne spremembe?

Spremembe je zaznati povsod, sam sem jih dokumentiral predvsem na ljubljanski tržnici, ki sem jo dolga leta fotografiral. Nekoč je tržnica imela mize, ki so jih danes nadomestile stojnice. Živilski trg je povsem vojaško postrojen. Spontanost stare tržnice je izginila.

Zdi se, kot da vas v zadnjih ­letih fascinirajo Goriška brda. V samozaložbi ste izdali knjigo z motivom briške pokrajine, že pet let ­izdajate koledar z motivi Goriških brd, tokrat smo priča razstavi ­briških trt.

Briška pokrajina je več kot privlačna, fotografiram jo, ker je skrajno zanimiva. Pred leti sem naredil fantastičen projekt zapuščenih mejnih prehodov v Goriških brdih. Tukaj imam še veliko novih fotografskih načrtov.

Tudi z barvno fotografijo ste se, kolikor vem, začeli ukvarjati prav v Goriških brdih. Zdi se, da vam Brda dajejo posebno energijo. Celo fasada vaše hiše je zelo barvita.

Pokrajina je velika, razgibana in ponuja ogromno lepega. Tudi čez mejo, na italijanski strani, je vrsta lepih in ohranjenih krajev z manjšimi galerijami. V Brdih je lep primer tega prav Hiša kulture v Šmartnem. Ta edina briška galerija je izjemna. Tudi sicer je Šmartno center z velikim potencialom.

Brici so vas tako rekoč posvojili.­ Na neki način so celo ponosni na vas.

To me precej veseli. V Brdih imam namreč še precej ambicij. Rad bi na primer ustanovil vizualni arhiv. Prepričan sem, da se 
v škatlah na podstrešjih skriva ogromno fotografij s starimi motivi briške pokrajine, običajev in ljudi, ki bi marsikaj povedale o briški kulturi. Izposodil bi si jih za arhiv-ske potrebe, izdelal kopije in fotografije nato vrnil lastnikom. Nastal bi edinstven arhiv. Vizualna dokumentacija me je vedno fascinirala. Zato sem tudi dokumentiral svoj stari vinograd.

Preidiva k bistvu, k tokratni razstavi v Šmartnem. K fotografijam vašega starega vinograda.

Razstava je odkritje starodavne in dobro varovane skrivnosti starega vinograda v Brdih, je razkritje magičnih podob divjih zveri in nenavadnih ptičev, ki so se pred tisočletji potikali po teh krajih. Zdi se, kot da bi bile njihove neverjetne podobe vžgane v spomin tistih, ki iz leta v leto skrbijo za vinograde. Kot jamske poslikave pričajo o zgodnjih civilizacijah, tudi te divje skulpture govorijo o nekem drugem času in izzivajo domišljijo 
z vprašanjem po skrivališču divjih zveri iz naših najljubših pravljic.

Raziskovali ste oblike in strukturo starih trt iz lastnega vinograda.­

S kamero sem se jim tako približal, da sem jih videl kot tisti, ki trte obrezujejo in so z njimi v tesnem stiku. Nastale fotografije so vizualni ekstrakt bogatih podob, ki jih je iz lesa ustvarila dolgoletna skrb in katerim je narava dodala pravljično podobo divjih zveri in skrivnostnih ptic. V objektiv sem ujel različne živali – mačke, pse, tiste, ki so tukaj živele pred tisoči let, in našel sem zgodbo. Tako se spomini vinograda prenašajo iz generacije v generacijo. To je zgodba. V resnici gre le za to, kako določeno stvar vidimo. Med gledati in videti je velika razlika. Prav tisti, ki v vinogradu delajo, znajo opazovati in stvari zares vidijo.

Sicer pa fotografija pogosto potrebuje besede, da razumemo ­njeno bistvo.

Ravno zato sem našel zgodbico, ki bo morda ljudem v pomoč pri razmišljanju. Večkrat si vzamemo premalo časa za razmislek.