Angeli apokalipse v slovenjgraški galeriji

Skupna razstava Vladimirja ­Veličkovića in Jožeta Tisnikarja? Na videz popolnoma zgrešen koncept. Tako različni osebnosti, ki se razlikujeta po ustvarjalnih izhodiščih, življenjski poti, svetovnem nazoru, umetniških, socialnih in družabnih krogih, v katerih so nastajala njuna dela, na prvi pogled ­nekako ne sodita skupaj.

Vendar je razstavni projekt presenetljivo kompakten, skoraj harmoničen, kar pogrešamo pri Tisnikarju, dobimo pri Veličkoviću in obratno. Če pri srbskem umetniku (kljub skoraj polstoletnemu bivanju v Franciji se Veličković vedno predstavlja kot srbski slikar v Parizu) dobimo velikopoteznost v temah in formatih, se skoraj identična vsebina pri slovenjgraškem slikarju transformira v intimno mikrosliko.

Perfekcionizem in naiva

Veličković na gigantska platna slika iz ramena oziroma kar s celim telesom, njegov zamah izraža odločnost in samozavest, ikonografija se posredno napaja iz celotne dediščine evropske umetniške tradicije, metje, pri katerem je nezgrešljivo sled pustil prvotni študij arhitekture in s tem perfekcionizem v risbi in kompoziciji, obvladuje do potankosti, teme so univerzalne in abstraktne obenem, jasno prepoznavnih avtobiografskih sledi je malo ali nič, morebiten terapevtski modus medija je prikrit za veliko formo.

Tisnikar je v nasprotju s tem umetelno minuciozen, motivi majhnih formatov so ujeti v variacijo iste teme (takšna repetitivnost mu je prinesla nezgrešljivo prepoznavnost in po drugi strani pretirano poenostavitev percepcije vseh izraznih razsežnosti pri širokem občinstvu), risba je shematična, trda in okorna ter se vedno giblje na tanki mejni črti med naivo in specifično interpretacijo klasičnih ekspresionističnih prijemov, večina slik ima eksplicitno avtobiografski značaj, slikanje kot terapevtski pripomoček pa je tako rekoč njegov zaščitni znak.

Udomačeni krokar

In vendar obstaja veliko skupnih točk, na katerih se slikarja dotikata, križata, ali pa se v sicer diametralno nasprotujočih si zasnovah dopolnjujeta. Veličkovićeva obglav­ljena trupla dobijo pri Tisnikarju svojo fizionomijo, s katero jih lahko identificiramo in lociramo, Veličkovićeva abstraktna križanja, pri katerih se prepletajo svetopisemski, mitološki in po­vsem konkretni dogodki (predvsem reminiscence na zadnjo balkansko vojno), se pri Tisnikarju prelevijo v konkretno mizansceno domačega koroškega vsakdana, Veličkovićev krokar, popoln v proporcih in detajlih, dobi podomačeno podobo v neštetih Tisnikarjevih izpeljavah.

Predvsem je obema skupno, kot bi dejal Unamuno, tragično občutje življenja. Ne gre zgolj za odziv na posamezne zgodovinske ali aktualne dogodke, v ospredju je temna, obenem fatalistična in melanholična, karakterna črta, ki temeljno zaznamuje njun opus. Pri Veličkoviću apokaliptični pejsaži iz zadnjih dveh desetletij le navidezno odstopajo od njegovih zgodnejših del; tudi v teh je bil za navidezno premišljenimi koordinatnimi sistemi, v katere je vpletal svoje figure, postavljen paradoks med racionalnim iskanjem reda in smisla ter vseobsegajočim absurdom, ki vedno znova ruši umetne koordinatne sisteme. Res pa je njegova paleta še potemnela, balkanska morija je očitno zabrisala še zadnje fragmentarne poskuse, ki bi lahko vsaj zasilno osmislili našo eksistenco.

Ciklusi življenja in smrti

Tisnikar je v tem pogledu še bolj fatalističen, vsakršna projekcija se mu zdi odveč, šteje le kronika dogodkov, ob katerih smo brez moči. Večni ciklusi življenja in smrti so identični, pa naj se izražajo s patosom velikega kozmopolitskega umetnika ali slikarja iz province, ki je vitalno navezan na svoj mikrokozmos, prav tako, kot lahko identična občutja vzbudi vrhunski samospev ali preprosta ljudska pesem. Če kdo želi, lahko njegovega krokarja poveže z vrsto religioznih ali literarnih izročil, od Prometeja in zgodbe, kako so pred plenilci zaščitili truplo svetega Vincenca, do Poejeve istoimenske pesnitve, lahko pa ga zgolj opazuje v brezštevilnih emocionalnih stanjih, ki personificirajo krokarja samega pa tudi nas.

Nemodna korelacija

Razstava Angeli apokalipse v Koroški galeriji likovnih umetnosti, ki bo na ogled do 31. julija, sodi med bolj zanimive na letošnji slovenski likovni sceni, saj ob predstavitvi velikega opusa svetovljanskega Vladimirja Veličkovića tudi Tisnikarja postavlja v novo, drugačno luč. Vzpostavljanje takšnih in drugačnih korelacij je sicer danes prednostna naloga večine kuratorjev in kustosov, vendar gre pogosto za artificialne projekte, skrite za alogičnimi frivolnimi domislicami in nepotrebno mistifikacijo, ki skuša svoj smisel utemeljiti v težkih katalogih, polnih modrega teoretiziranja. Razstava v Slovenj Gradcu tega ne potrebuje, Veličković in Tisnikar povsem zadostujeta.