Tiskane izdaje
Po več kot dveh desetletjih, odkar Moderno galerijo (MG) vodi Zdenka Badovinac, je ob razpisu za novo vodstvo čas za premislek. Nekaj polemik o načinu vodenja, programski politiki in domnevnem favoriziranju nekaterih skupin in posameznikov se je že sprožilo, še več jih je pričakovati med postopkom izbire novega direktorja.
Na razpis se je prijavilo štirinajst kandidatov, s šestimi, ki so izpolnjevali vse formalne pogoje, so bili opravljeni razgovori, predvidoma do začetka prihodnjega meseca pa naj bi svet in strokovni svet MG predstavila svoje mnenje. Dokončna odločitev je v rokah ministra, vendar je vse bolj verjetno, da bo Uroš Grilc imenovanje prepustil svojemu nasledniku v prihodnji vladi, morda pa bo razpis celo ponovljen.
Kakor koli že, za mnenje smo zaprosili Andreja Medveda, muzejskega svetnika Obalnih galerij Piran, umetnostna zgodovinarja in kritika dr. Tomaža Brejca in dr. Milčka Komelja, direktorico Umetnostne galerije Maribor Bredo Kolar Sluga in profesorico umetnostne zgodovine na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje dr. Nadjo Zgonik.
Tomaž Brejc:
Ali je mogoče s kakršnokoli upravičenostjo pisati o osrednji slovenski instituciji za moderno umetnost, če znaša njen letni proračun za odkupe 30.000 evrov? Toliko lahko dobi režiser za eno samo predstavo v slovenskem gledališču. Toliko je vredna temeljna naloga MG, da skrbi za zgodovinski spomin slovenske moderne umetnosti.
Če pri nas zgodovinski spomin in inovativne zamisli nasploh nimajo nobene vrednosti, kaj nam še ostane? Bolj ali manj uspešna predstavitev »tradicionalne« likovne proizvodnje, podobne, denimo, programu Slovenske filharmonije, ki očitno ne živi v svojem času.
Ikonoklastična in po zdaj prevladujočem mnenju tudi zavajajoča enostranskost likovne politike, kot jo izvajajo v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi (MSUM), se pravi postkonceptualna, medijska in družbenokritična teorija in praksa, je povsem v znamenju »revne umetnosti« z vzhodnim predznakom. Jedro tvori zbrika Arteast in potem sledijo različne oblike prestavljanj tega gradiva skozi bolj ali manj upravičene teoretske preseke: zgodovinjenje, ponavljanja, oživitve, dopolnjevanja ..., vse skupaj je neznansko predvidljivo. Kdo bo kar naprej hodil v MSUM gledat podobne stvari v novih aranžmajih?
Odgovor je preprost: ko sledim razstavni politiki galerij v Celju, Slovenj Gradcu, Kostanjevici na Krki, Novi Gorici, Krškem, Novem mestu ali Mariboru, srečam kar nekaj zamisli ter umetnic in umetnikov, ki bi jih lahko v podobno živahnih soočenjih postavili v prostore MSUM in presegli zdajšnjo predstavno ozkost. Ko sem si ogledoval zadnjo izdajo U3, sem dobil občutek, da so edini pravi gledalci, ki v tem še uživajo, kar izbrani avtorji in njihovi najbližji prijatelji; vsakič, ko sem bil tam, je bilo vse prazno in lokacije, na katerih naj bi se U3 dogajal, zapuščene.
Druga plat medalja je bolj temna. Ljudje, ki danes tako neprizanesljivo kritizirajo vodenje MG, nimajo nobene pametne vizije, kako narediti stvari drugače, bolje. Bojim se, da izhajajo iz nekih poenostavljenih predstav o lepih umetnostih, v katerih ni prostora za radikalno, kritično, zagotovo »levičarsko« držo današnje umetnice ali umetniškega kolektiva do družbe in časa, v katerem živimo.
To, s čimer se ukvarjajo Nika Autor in njeni sotovariši pa predstavnice bioumetnosti (Maja Smrekar, Špela Petrič, Robertina Šebjanič, Saša Spaal ...), je ključnega pomena za raziskovalno, spekulativno mišljenje, brez katerega umetnost naglo zakrkne v utečene predstavne obrazce, in najbrž za takšno umetnost v osrednji instituciji potem ne bo več prostora.
Kaj storiti? Gledati širše, bolj demokratično, globlje, iskati umetnost onkraj ideološke ali teoretične fikcije, predvsem pa dati gledalcu več čutne snovi, manj tekstov in več podob njegove sodobnosti. Vse razstave so danes premajhne, »komorne«, premalo naravnane na gledalca, nimajo spektakelskih učinkov, galerijo bi odprl čutnim sporočilom sodobnosti, vanjo bi vrnil angažirane, kakovostne podobe, ne glede na to, v katerem mediju se pojavljajo.
MG na Tomšičevi je po katastrofalni prenovi spodnjih prostorov na meni nepojmljiv in neopravičljiv način izgubila Malo galerijo, svoje okno v mestu, zdaj ne sme izgubiti lastnega modernizma. Po odhodu Brede Ilich Klančnik ni več človeka, ki bi tako dobro poznal stanje na terenu, med zbiralci in ljubitelji, in tu MG ogromno izgublja. Več zaupanja imajo donatorji v Narodno galerijo, ki postaja čedalje pomembnejši dejavnik v »zgodovinjenju« slovenskega modernizma do leta 1945.
In če je v predstavah in delovanju vodstva in kustosov MSUM »premagala« MG, potem moramo začeti povsem drugo razpravo: o tivolskem sprehodu skozi galerije, ki bodo uresničile še eno, veliko pomembnejšo vizijo – z eno vstopnico ali še bolje zastonj pogledati, kaj se je v slovenski umetnosti zgodilo od Janeza Ljubljanskega do Janeza Bernika.
