Tiskane izdaje
Skrbno programsko doziranje je za galerijo, ki je nastala kot zanimiva mešanica iz angažmaja predvojnega meščanstva in nove tradicije partizanske umetnosti, bistvenega pomena.
Občudovanja vredna je politična spretnost direktorja iz zgodnjega obdobja, Zorana Kržišnika, ki je krmaril galerijski program med promoviranjem in raziskovanjem tradicije, poudarjanjem pomena mednarodnih povezav in aktualističnega seznanjanja z dogajanjem v umetnosti po svetu ter dajanjem možnosti za razstavljanje mladim, avantgardnim umetnikom, kar je ostalo programska politika hiše vse do devetdesetih let.
Sodobna ustanova, ki se želi primerjati s svetovnimi, tudi danes nima nič drugačnega programa. Mogoče morata biti v njem bolj poudarjeni senzacionalistična plat in spektakularnost, k čemur lahko primešamo še okus po zvezdništvu, ki po svetu ne pomeni koncepta »direktor s prijatelji«. Vedeti je treba, kako utripa sodobna kultura, »kaj ljudje hočejo«, kar seveda zveni populistično, a brez stika s publiko ostaja vsaka ustanova zgolj grobnica kulture.
Treba si je prizadevati za odkritja, ki so odkritja ne le za nevedneže, ampak tudi za strokovno občinstvo, raziskovati mikrozgodbe umetnikov, ki so bili spregledani ob svojem času, ter makrozgodbe tistih znanih imen, ki bi jih morali z več različnimi dogodki narediti bolj prepoznavna najprej doma, potem pa tudi na svetovnem prizorišču.
Ob vsem tem pa ne pozabiti, kaj so strokovni standardi, in se enako temeljito posvetiti vsem vidikom muzejskega dela, od raziskovanja, dokumentiranja ..., predvsem pa načinom posredovanja kulturnih vsebin, pri čemer je treba enako pozorno misliti na vse družbene in starostne skupine, tako pri programski izbiri kot pri načinih posredovanja.
V naših muzejih ne bomo zaznali vonja po denarju, ki veje izza razstav v muzejih in galerijah po svetovnih prestolnicah, kar pa še ne pomeni, da se moramo zadovoljiti z izvedbeno povprečnostjo in strokovno malomarnostjo. Recept za prihodnost gotovo ni zapleten.
Ustanova bi morala izkoristiti izvrstno lokacijo ob osrednjem mestnem parku, ki vsak dan pred njena vrata pripelje množico ljudi, vnovič vzpostaviti razstavne prostore za več vzporednih razstav, predvsem pa za eksperimentalnejše razstave v kletnih prostorih, ki smo jih po prenovi izgubili in postati sodoben in živahen muzej, odprt za vse.
