Avtobiografski pritiski Arje Hyytiäinen na sprožilec fotoaparata

Fotografska balada o slovesu, bolečem razhodu, ljubezni, ki gre h koncu in boli, boli ...

Objavljeno
17. september 2013 18.47
uho/Arja Hyytiäinen
Mimi Podkrižnik, zunanja politika
Mimi Podkrižnik, zunanja politika

»Razdalja« je širok pojem, kakor­ je lahko prostran tudi »zdaj«. Finska fotografinja Arja Hyytiäinen ju je povezala­ in nastala je avtobiografska razstava­ Razdalja zdaj (2002–2005).

Fotografska zgodba, ki je te dni na ogled v ljubljanski Galeriji Fotografija, je koncert čustev in občutij, ki so se ji porajala ob razpadu ljubezenskega­ razmerja.

Ljubezen zna omamljati s srečo, lahko pa tudi hromi s trpljenjem in potiska v obup in tragiko – v temačno atmosfero, kakor jo s fotoaparatom popisuje Arja Hyytiäinen. Umetnica, ki prihaja iz Finske in živi v Franciji, se je na povabilo Emzina, zavoda za kreativno produkcijo, pred dnevi mudila v Ljubljani.

S fotografijami pripoveduje o sebi in hkrati o vsakomer izmed nas, kajti ljubezen je univerzalno čustvo, ki zna polnokrvno božati, a tudi neusmiljeno trpinčiti. Kadar je na pohodu njen temni pol, peha v strah in brezup, opozarja na odvisnost, izgubljenost in grozi s praznino.

Dom v Evropi

Arja Hyytiäinen neredko avtobiografsko pritiska na fotoaparat, da bi skozi sebe umetniško govorila o bolj kot ne vseh. Premikanje po različnih prostorih in jezikih ji je zelo v prid, saj verjame, da je šele drugje mogoče najti sebe.

Odraščala je v Turkuju na jugu »majhne in podeželske Finske« – okolja, ki šteje le šest milijonov prebivalcev in v katerem manjka velikih mest, pač ni mogoče opisati drugače kot majhno. Pri dvajsetih se je preselila na Švedsko, da bi študirala in predvsem da bi globoko v sebi odkrila, kdo je in kaj hoče.

»Prepričana sem bila, da bom lahko spoznala svojo identiteto šele na tujem.« Želja po odhodu se ji zdi nekaj univerzalnega in ­skupna vsem mladim. Dalj časa ko je človek na poti, manj je ­verjetno, da se bo kdaj za vedno vrnil ­domov, vsaj v svoj prvi dom ga ne bo.

Na Švedskem se je sprva spogledovala z literaturo, poskušala je tudi malce pisati in risati, dokler ni po naključju, in vendar usodno, spoznala nekoga s ­foto­aparatom.

»Iskala sem svoj umetniški izraz; in pomembno je dodati, da se v besedah nikoli nisem počutila močna, čeprav veliko in rada govorim.«

Zato pa je v fotoaparatu odkrila pravo orodje in tako se je začelo njeno fotografsko življenje. Odpravila se je v Karelio, v ruski del, v miniaturno in odročno vasico Venehjärvi, kjer je Elias Lönnrot sestavil slovito Kalevalo, finski nacionalni ep.

»Odšla sem, da bi spoznala prvobitno finsko identiteto, kako je z njo, in predvsem da bi videla, kako živijo ljudje, ki so še vedno popolnoma odvisni od narave. Komaj šest jih stalno prebiva v vasici. Z njimi sem ostala tri mesece, snemala dokumentarne fotografije, nato sem objavila prvo veliko reportažo, si z zaslužkom kupila računalnik ...«

Praga, Berlin, vzhodna Evropa

Odprlo se ji je zanimivo obdobje: fotografsko je stopila naprej in izkristalizirala se je tudi želja, da bi živela med tujimi ljudmi, drugje in s fotoaparatom kot stalnim spremljevalcem. Notranji odriv je bil tako močan, da se je kmalu vpisala na praški Famu. Pozneje se je njeno življenje odvijalo med Prago in Berlinom in sploh v vzhodni Evropi, kjer je veliko fotografirala; na Madžarskem, Poljskem in Slovaškem. »Tam se je, vsaj takrat, ohranilo nemalo prvinskosti, tisto torej, kar se je izgubilo na zahodu uniformiranega kapitalizma.«

Pozneje je vzhod menjavala z zahodom: cikcakala je med Berlinom, »mestom, kjer je bilo vse mogoče in nič gotovo«, in »pitoresknim, a silno napornim Parizom«, zdaj, ko ima družino in hčer, pa se je dokončno ustalila v La Rochelle. Družinsko življenje (s Francozom, prav tako umetnikom) ne prenaša menjavanja okolij, večnega prilagajanja na nove prostore in iskanja lastnih izrazov v njem ... Zato je zaprla nekatera svoja življenjska poglavja.

Na pragu štiridesetih v njej ni več norosti iz mladosti, »zorimo v dobrem in slabem. Pri določeni starosti že imamo nekatera pričakovanja« in zahteve, ki se jim ne odrečemo več. Očitno je v njej tudi manj potrebe, da bi ostajala v urbanih središčih, v katerih se rojeva prihodnost in ustvarjajo ljudje, ki premikajo družbo in jo potiskajo naprej. »La Rochelle zagotovo ni takšno okolje, zato pa je mirno in varno.« Po svoje ji je blizu tudi po podeželskosti, rojena na Finskem pač ve, kako je odraščati v objemu narave: vabi v spiritualnost.

Vselej s fotoaparatom

Arja Hyytiäinen ima rada sentimente in ji je všeč opazovati ljudi. »Fotografija sledi življenju in jaz fotografiji oziroma ne vem, kdo sledi komu.« Nekoč so jo vznemirjali ulice, mesta, noč, tudi bolj temačne plati življenja, v zadnjem času, odkar je mama, pa se fotografsko posveča predvsem novodobnim družinam, ki so velikokrat drugačne od tradicionalnih.

Veliko časa preživi z njimi in prikazuje jih tudi avtobiografsko – motri svojo hčer, na primer, ki na neki način govori o vseh otrocih. »Vsi delajo bolj kot ne iste korake.« Ob tem poudarja, da je na njeno fotografsko delo treba gledati brez nje, kaže jo odmisliti kot avtorico.

»Opazujemo podobe, ki so sled realnosti, ne ustvarjalcev.« Seveda ni nikoli mogoče izvzeti­ tega, kdo je pritisnil na gumb. »Sploh pa je fotografija predvsem stvar tehnike, svetlobe in njene ­odsotnosti. Nato so potrebna čustva, nujna je neposredna identifikacija s prizori, in predvsem je treba biti zraven. Biti 'tam' je morda ­najtežje. ­Navzočnost. Ves čas. Vsak trenutek je dober in pravi.«

Zato ima vselej ob sebi fotoaparat, vsaj ­žepnega, če že ne drugih. Po ­digitalnem skorajda ne sega, klasični so zanjo veliko bolj meditativni in preveč jo vznemirja ročno razvijanje fotografij. Rada je v temnici, v njej se kot umetnica počuti bolj polno in po svoje tudi kot dinozaver.