Barvitost impresionistov

V kratkem bo pri založbi Mladinska knjiga izšla monografija Slovenski impresionisti avtorice Beti Žerovc. Popularnost najslavnejše četverice slovenskih slikarjev, Riharda Jakopiča, Matije Jame, Ivana Groharja in Mateja Sternena, je tudi danes nedvomna, zato je vsako novo delo o njihovem življenju in ustvarjanju pričakovano z radovednostjo. In pričujoče je v marsičem potešujoče.

Spomnimo se samo izredno odmevne razstave Slovenski impresionisti in njihov čas 1890–1920 leta 2008 v Narodni galeriji, ki si jo je v manj kot letu dni ogledalo več kot sto tisoč ljudi. Takrat je izšel tudi razstavni katalog, žal pa kataloga vseh del slovenskih impresionistov še nimamo.

»Živeli smo od samega kiča«

Beti Žerovc, docentka za umetnostno zgodovino na ljubljanski filozofski fakulteti, se je med mlajšimi slovenskimi umetnostnimi zgodovinarji zapisala med prepoznavna imena s pristopom k raziskovani temi ter jasnim in nič kaj »kunštnim« slogom pisanja. Če so pri kom lahko številne opombe moteče, ker so suhoparne, so pri njej poživljajoče, ker so vsebinsko bogato dopolnilo osnovnemu besedilu. V eni izmed njih lahko beremo pripoved Ferda Vesela Stanku Vurniku o življenju in ambicijah mladih kranjskih slikarjev v Münchnu: »Živeli smo od samega kiča. Bog nam grehe odpusti, moraš nekako živeti. Zjutraj smo sedeli na akademiji, popoldne smo dobili kak model, ga kostumirali in naslikali. Producirali smo za pogled mične reči, mične punce, ganljive krajinice in često še sveže pobarvano, mokro platno nosili k umetninarju, ki je plačeval take stvari po okrog dvajset mark, kar ni bilo tako malo. Včasih sem po ves teden izhajal s tolikšno vsoto, toda – s kičanjem se človek ubije, brezpogojno otopi in še zapije zraven. Bog, kako tesen obroč je ustvarjajoči svobodi mora življenja! Ažbeta in mene je kičarija neznosno morila in pritrjevala sva slikarjem, ki so začeli nastopati zoper prodajalce takega šunda, ker so delali konkurenco poštenim umetnikom …«

Združevanje zaradi lastnih koristi

Prav München in Bavarska sta s pozitivnim odnosom do umetnosti, kar se je odražalo tudi v različnih oblikah finančne podpore in mecenstva, pa tudi v tradiciji kupovanja likovnih del, najbolj vplivala na slikarje s tedanje Kranjske. Sprva je bila Bavarska najpomembnejše središče srednjeevropske secesije, zato se je avtorica na začetku knjige najprej posvetila münchenski secesiji in o njej zapisala, da je bilo to združenje uspešnih münchenskih slikarjev ustanovljeno zato, da bi lahko razstavljali po lastnih željah in neodvisno od splošne cehovske razstavne komisije ter tako lažje uveljavljali lastne interese. Članov torej ni združeval poseben umetniški nazor, po katerem bi bila slogovno prepoznavna morebitna avantgardna umetniška konica, marveč je združevala skoraj vse takratne münchenske tendence. S tem namenom so premišljeno vabili tudi tuje slikarje, od realistov, naturalistov, simbolistov, impresionistov in drugih.

Secesija je bila močan vzor kranjskim umetnikom in tudi oni so se združevali iz praktičnih razlogov in avantgardističnih ciljev, kar se je odražalo v skupnem razstavljanju, kot sta bili prva in druga slovenska umetniška razstava Slovenskega umetniškega društva ali odmevna in zelo uspešna skupinska razstava v organizaciji društva Sava v zasebni prodajni galeriji Miethke na Dunaju, na kateri so umetniki veliko pozornosti posvetili pridobivanju občinstva, kritike in ne nazadnje kupcev. Sad takšnega razmišljanja in pristopa k umetnosti je ne nazadnje bila tudi Jakopičeva kulturna politika, ki je bila okronana s prvim likovnim razstaviščem v Ljubljani, Jakopičevim paviljonom. »O tem, da bi morali imeti enotne poglede na umetnost, ni bilo govora, kaj šele, da bi jih celo usklajevali, da bi dobili enotno produkcijo,« je zapisala Žerovčeva.

Izreden pedagoški talent

Kranjski umetniki v tekmovalnem bavarskem okolju niso imeli večjih uspehov, razen deloma Ivane Kobilice in Antona Ažbeta, ki pa se ni uveljavil kot slikar, marveč s svojo slikarsko šolo, v kateri so se šolali ne le slovenski, marveč tudi nekateri ključni slikarji drugih slovanskih narodov ter likovni pedagogi in kritiki. V najboljših časih se je hkrati šolalo tudi več kot sto učencev. Odločilen je bil njegov izredni pedagoški talent: »Ažbe je očitno dobro razumel svoje obdobje in njegove potrebe ter zato jasno vedel, da študent morda ne potrebuje vsega znanja, s katerim so ga obremenjevali na akademiji, in da bo zanj bolj smiselno, če bo uspešno in čim hitreje dosegel stopnjo, na kateri bo sposoben izdelati lastno razstavno sliko,« je povzela avtorica in dodala, da so se štirje najpomembnejši slovenski impresionisti pri Ažbetu šolali različno dolgo in se z njim tudi različno razumeli. Avtorica je slovensko impresionistično četverico umestila v evropski prostor in jih primerjala z njihovimi morebitnimi vzorniki (npr. Grohar in italijanski slikar Giovanni Segantini), dela je tudi strokovno komentirala in določala umetniško vrednost. Delo slikarjev je povezala tudi s podporo drugih umetnostnih področij, še zlasti literature, kajti literati so »redno upodabljali likovnika kot junaka literarnih del, vrednega vseh simpatij bralcev«. Še posebej je to izstopalo pri Cankarju in Župančiču.

Čeprav so imeli literati in likovniki veliko skupnega, so se po drugi strani močno razlikovali: v delih slikarske četverice na primer ni nobenih trpkih in kritičnih del, revščine in izseljevanja, časar je v slovenski literaturi, pa tudi v drugih, na primer nemškem slikarstvu, veliko. »Slikarstvo četverice je srečno slikarstvo, njihove slike so ogledalo meščanskega sveta na periferiji, kot se je ta hotel videti: neobremenjujoče krajine, meščanske gospodične v naravi in v salonu ter kmetje, ki so srečno in dostojanstveno del narave, skrivnostno uglašeni z njenim pravim bistvom. Pri slikarjih na primer ne opazimo, da bi si, denimo, želeli slikati Francke, ki tekajo za vozovi, slepe Tončke, hlapce Jerneje ali zatajene matere, še manj si lahko predstavljamo, da bi bili takšni motivi privlačni za premožno kranjsko občinstvo in kupce.«

Knjiga Beti Žerovc Slovenski impresionisti obeta izredno zanimivo in večplastno branje.