Tiskane izdaje
Gre za neobičajno razstavo umetniških portretov enega človeka; znanega slovenskega pisatelja in dramatika, novinarja Dela in Tovariša, publicista, polemika, kritika, esejista, športnega zanesenjaka, bohema, kasneje uslužbenca republiškega komiteja za kulturo, kulturnega ministrstva, člana LDS in nazadnje svetnika v ljubljanski mestni skupščini – Petra Božiča.
Vse portrete je kmalu po Božičevi smrti leta 2009 zasnoval Mirsad Begić. Njegov koncept je povezan z nekaj pogovori kot naročili portreta, čeprav se doslej še niso realizirali, in je hkrati del širšega koncepta in Begićeve močne želje, da bi se Ljubljana, zlasti pa njeno središče in aktualni kraji umetniških poti, od Cukrarne, prek mestnega središča, do Plečnikove hiše in Jakopičevega ateljeja v Trnovem, spominsko in dokumentarno, predvsem spomeniško-portretno oplemenitila in pokazala sebi in svetu, da mi nekaj damo na naše velike, pomembne in slavne ljudi.
To se, po kiparjevem prepričanju, uresničuje prepočasi, zato imamo Petkovškovo nabrežje brez spomenika slavnemu slikarju, Gallusovo nabrežje brez spomenika svetovno znanemu Gallusu, Cankarjevo nabrežje brez Cankarja, o Plečniku nimamo še ničesar, razen tistega, kar (si) je sam ustvaril ...
Božičeva razstava je pravzaprav zamudni hommage njegovi lanski osemdeseti obletnici rojstva. Božič je bil prišlek v Ljubljano v času, ko se je mesto čez noč, kot pravi v svojih leta 1975 objavljenih feljtonih v Sobotni prilogi Dela s skupnim in enim naslovom za vse – Ljubljanske podobe –, povečalo za sto tisoč ljudi.
Božič je v njih spregovoril o sebi med znamenitimi »obrobneži« (v spominu mi je ostal stavek, da ima »ljubljanski klošar veliko več domišljije kot pariški«) s tako doživljajsko pristnostjo, sočutjem in razumevanjem, s pisateljsko, čeprav v bistvu še reportažno memoarsko močjo in prepričljivostjo, da jih je vredno znova brati.
Begić je Božiča poznal in spremljal, čeprav nista prijateljevala, zelo dolgo, saj je imel atelje (in ga še ima) v tako imenovanem »brlogu«, v kleti prve hiše naprej od Drame. Do Šumija, v katerem je bil Božič stalni, Begić, ki je vse dneve nenehno ustvarjal, pa bolj občasni gost, ni bilo ravno daleč. Božič je rad debatiral, Begić pa tudi ne »miruje«. Nekaj izraženih želja, da bi Begić končno portretiral Petra Božiča, zlasti po njegovi smrti, sicer še ni pripeljalo do konkretnih odkupnih rezultatov, a je prvi korak že omenjena današnja razstava.
Božiča se nekoliko starejši novinarji Dela še spominjamo; najraje sta s fotoreporterjem Jocom Žnidaršičem zahajala po Sloveniji delat socialno obarvane reportaže. Božiča so zanimale usode navadnih ljudi; intelektualcev, meščanov, snobov, povzpetnikov, ljudi na položajih ... ni maral in se jim je zavestno in podzavestno izogibal. Njegova reportažna cikla Usode in Srečanja v Tovarišu v letih od 1971 do 1973 sta ostala razpeta »med peklom in nebesi«, kot je poimenoval eno reportažno zgodbo (Pekel in nebesa, ki govori o obisku rudnika živega srebra v Idriji, 1971).
Tedaj, leta 1972, je za knjižico Jaz sem ubil Anito dobil nagrado Prešernovega sklada in pomislili smo, da se bo kaj spremenil. Zares se je; kupil si je zeleno »nobl« obleko, slučajno sva ga v njej zagledala skupaj z Zoranom Kržišnikom, spogledala sva se, češ, kaj se je Božiču zdaj zmešalo ali kaj; obleka mu ni pristajala, naj je bila še tako lepa! Hitro jo je slekel in nikoli več oblekel. Ali pa ste Mirsada Begića že videli v obleki, kaj šele s kravato!
Begić je ravno tako prišlek v Ljubljani, kot smo skoraj vsi, pravi pisatelj; Božič sicer bolj od blizu, ne iz Bosne, kot Mirsad, ki ostaja zavezan zgolj svojemu kiparskemu poslanstvu. Zakaj se je Božič hotel preizkusiti še na političnem polju, je skrivnost: najbrž zato, da bi kaj naredil za javno dobro in presegel svojo nekdanjo izrinjenost na rob družbe, na Barje (kot ga slikovito doživeto opisuje v Ljubljanskih podobah).
Na komiteju za kulturo je nekaj časa skrbel za stike z javnostjo, kot so kasneje rekli, včasih je povabil na tiskovno konferenco že ob desetih in se opravičeval za zgodnjo uro, kot je novinarji ne marajo (pred enajsto).
Samosvoj antipisec
Božič je bil samosvoj, še posebej kot dramatik, pravzaprav antidramatik (napisal je kar sedemnajst dram), in romanopisec (Na robu zemlje) ter antiromanopisec (Zemlja). Ko so v Križevniški cerkvi uprizarjali njegovo dramo iz medvojnega časa državljanske vojne Komisar Kriš, smo Božiča dražili, češ da mu jo bo oblast prepovedala, pa se je junaško postavil v bran: »Ne bo je!«
Zame je skrivnost, kdaj je ta človek, ki je večno in do zadnjega vsak dan sedel, visel in stal v Penu, utegnil napisati poleg omenjenega števila dram (v eni izmed Ljubljanskih podob orisuje dramatika Ivana Mraka in omenja njegovih petdeset tragedij, ki mu jih je skoraj zavidal) še devet knjig proze, med katerimi je najboljša Očeta Vincenca smrt (1979).
V vprašanju, zakaj ni dobil Prešernove nagrade, o kateri je enkrat dejal, da jo na koncu itak prejmejo vsi, bi najverjetneje našli odgovor, da je bil vendarle sam in so si jo morali klani porazdeliti in paziti, da so vsi prišli na vrsto. Na koncu, ko bi jo morda dobil, je pisatelj Peter Božič že umrl. Mirsad Begić pri tem ni nič kriv; tu nima »ne kaj dodati ne kaj odvzeti«, kot sam rad reče.
