Beneški likovni bienale: celodnevni odmerek kulture in umetnosti

Beneškemu likovnemu bienalu nekateri pravijo celo olimpijske igre umetnosti.

Objavljeno
06. november 2011 10.15
Posodobljeno
06. november 2011 11.00
Mankica Kranjec, NeDelo
Mankica Kranjec, NeDelo
Ko me je vlak, ki vsako uro krene iz Gorice proti Benetkam, pripeljal do končne postaje Santa Lucia, se je na peronu gnetlo ljudi. Nekateri s kovčki, drugi v skupini z vodnikom, tretji so se z zemljevidom v rokah lovili po glavni postaji in iskali okence z informacijami. Benetke so očarljive v vsakem letnem času, zato ni nenavadno, da na svoje ozke ulice privabljajo turiste od vsepovsod. Tokrat sem se odpravila na izlet v romantično mesto, da bi obiskala Beneški likovni bienale (La Bienale di Venezia – Bienale Arte), ki mu nekateri pravijo celo olimpijske igre umetnosti in ki ponuja vpogled v ideje izbranih umetnikov z vsega sveta. Eno največjih umetnostnih prireditev na svetu, ki ima že več kot stoletje dolgo tradicijo in se razteza na 10.000 kvadratnih metrih površin, lahko ujamete do 27. novembra.

Razstava popelje obiskovalca v slikoviti svet najvidnejših dosežkov sodobne vizualne umetnosti, še posebno veliko ljudi pa jo obišče ob koncih tedna in tako poskušajo čarobnost Benetk povezati z moderno umetnostjo. Človeku je hitro jasno, da si v soboto ali nedeljo ne more obetati umirjenega sprehoda po ozkih uličicah. Da se izognete čakanju v dolgih vrstah za vožnjo z vodnim avtobusom vaporettom do osrednjega razstavnega prostora in skrajšate čakanje za vstopnico ob 10. uri dopoldne, ko se razstavišča odprejo, je priporočljivo priti med tednom, da lahko začutite pravi utrip mesta. In takrat si boste tudi razstavljene eksponate ogledali v miru, brez prerivanja ali neprestanega čakanja. V sredo in četrtek je menda najmanj ljudi.

Raziskovanje bienala, ki ga je kuratorica Bice Curiger naslovila ILUMInacije, saj je letošnja osrednja tema svetloba, je vsekakor svojevrsten izziv. Skoraj žal mi je bilo, da si nisem vnaprej pripravila načrta obiska, kajti zaradi razsežnosti razstave si je v enem dnevu nemogoče vsaj približno ogledati predstavitve 89 sodelujočih držav. Vsekakor je vreden ogleda osrednji paviljon v Vrtovih (Giardini), kjer je razstava švicarske umetnostne kritičarke in kuratorice Curigerjeve. Zanimiv je tudi razstavni prostor na Arzenalu. Rekordno število držav se predstavlja v nacionalnih paviljonih, ki so postali zaščitni znak bienala, in na številnih drugih lokacijah po Benetkah. Curigerjeva se je poigrala tudi z idejo o parapaviljonih in k sodelovanju povabila štiri umetnike, da so oblikovali kiparsko-arhitekturne strukture, ki zdaj gostijo dela drugih umetnikov. Bienale si je letos ogledalo že več kot 343.000 ljubiteljev umetnosti in čeprav so si organizatorji prizadevali pripraviti karseda odmeven dogodek, je opaziti, da se je finančna kriza dotaknila tudi umetnosti. Predstavitve so zato skromnejše kot pretekla leta, pa vendar nekatere razstavljene slike, instalacije, zvočno-vizualnih učinki, kipi, fotografije in drugi eksponati navdušijo tudi največje kritike.

Od Andore do Zimbabveja


Letošnji 54. bienale je dal prilož­nost številnim mladim umetnikom, velika razstava pa gosti 12 držav več kot pred dvema letoma. Tako se tokrat prvič predstavljajo Andora, Saud­ska Arabija, Bangladeš in Haiti, po dolgih letih so se v Benetke vrnili Indija, Irak, Južna Afrika, Kongo, Kostarika, Kuba in Zimbabve. Zaradi nemirnih razmer doma sta sodelovanje odpovedala Libanon in Bah­rajn. Sprva je nameraval odstopiti od udeležbe tudi Egipt, nato pa je vendarle potrdil nastop s projektom umetnika Ahmeda Basionyja. Država predstavlja tega egiptovskega glasbenika in slikarja posthumno, saj ga je ostrostrelec ubil med nedavnimi protesti na trgu Tahrir v Kairu. V času mojega obiska so bile v egiptovskem paviljonu bele klopice, na katerih si je mogoče ogledati multimedijski projekt, ves čas zasedene, saj vsi, ki so slišali za zgodbo pokojnega umetnika, želijo videti njegove video­projekcije. Ker nisem sledila bienalskemu zemljevidu, ki ga obiskovalec dobi ob vstopu, sem se med iskanjem posameznih paviljonov, ki so razkropljeni med ulicami, nekajkrat izgubila. Zemljevid vas pripelje tudi do galerije A + A v bližini Palazzo Grassi, kjer tradicionalno nastopijo slovenski umetniki. Letos razstavlja kipar Mirko Bratuša s projektom Grelci za vroča čustva.

Zlati lev za film Ura

Sem in tja morda obiskovalci doživijo manjši šok. Eden jih pričaka že ob vstopu v osrednji bienalski prostor, kjer nagačeni golobi, simbol Benetk in Markovega trga, pod stropom navidezno spremljajo dogajanje na razstavišču. Ljubitelje klasičnega slikarstva pritegnejo izbrana dela znanega beneškega umetnika Tintoretta, ki je ustvarjal v 16. stoletju. Vredna ogleda so tudi nenavadna dela švicarskega umetnika Bruna Jakoba, ki riše nevidne slike, ter nevid­na stvaritev Giorgia Andreotta Calňja in voščena figura Ursa Fischerja, ki izginja kot goreča sveča. Tudi umetniške podobe Lorisa Greauda kar kličejo gledalca k interpretaciji. Z izvrstno idejo pa je v Arzenalu nastopil Američan Christian Marclay in zanjo prejel najvišjo nagrado letošnjega bienala, zlatega leva za najboljšega umetnika. Predstavlja se s 24-urnim filmom Ura, sestavljenim iz različnih filmskih izsekov, ki so med sabo mojstrsko povezani v zgodbo, vsi pa se nanašajo na določeno uro, točno to, ob kateri vi spremljate projekcijo. Vsaka minuta se prikaže ne le na budilkah in stenskih ali ročnih urah, temveč tudi digitalnih urah in drugih napravah, ki merijo čas. Odlično umetniško delo za dobesedno »zapravljanje« časa ali krajši počitek po celodnevnem raziskovanju paviljonov, ki ga obiskovalec konča ob šestih zvečer, ko se vrata bienala zaprejo.