Tiskane izdaje
Kurator David Chipperfield, britanski arhitekt, bolj znan po arhitekturnih projektih (med drugim po Muzejskem otoku v Berlinu), manj kot teoretik, se je za to temo odločil zaradi kriznih razmer v svetu, ki so priložnost, da se tudi arhitekturna stroka zamisli nad sabo in poveže z družbeno skupnostjo, da bo lahko prepoznala skupne potrebe. Čas ekscentričnih in megalomanskih projektov, pod katere so se podpisovali zvezdniški arhitekti in zaradi katerih se je arhitektura dodobra skomercializirala, je minil, zdaj naj bi se arhitekti usmerili na družbene vidike arhitekture in se pri tem povezovali med seboj in z drugimi strokovnjaki, ki se ukvarjajo s prostorom in družbo. V to smer naj bi šlo tudi razmišljanje do naslednjega, 14. bienala, ko naj bi več vedeli o tem, kaj ljudje potrebujejo in si želijo in kakšen odgovor na to lahko ponudijo arhitekti.
Skupno delo
Predstavitve na letošnji razstavi Skupni temelj (Common Ground) so bolj kot kdaj koli delo skupin in ne posameznikov, posebej pa se vseeno predstavljajo številni svetovno znani arhitekti, kot so Zaha Hadid, Peter Zumthor, Jean Nouvel, Norman Foster, Renzo Piano ... Za obiskovalce je privlačna razstava Zahe Hadid, na kateri njena dela iz plastike in aluminija niti najmanj ne spominjajo na arhitekturo, temveč so privlačne umetniške skulpture. Še posebej zanimiva je njena deset metrov visoka skulptura Aurum Shell, ki jo je posvetila velikemu vzorniku Freiu Paulu Ottu, nemškemu arhitektu in gradbenemu inženirju.
Interaktivnost
Pred dvema letoma je bilo na tej največji mednarodni arhitekturni razstavi veliko multimedijskih instalacij, letos pa so se tem pridružili tablični računalniki, tako da je dobršen del predstavitev interaktivnih. Maket je vse manj, kolikor jih je, so vse izjemne mojstrovine. Nekateri razstavni prostori v Arzenalu in Vrtovih, kjer so stalni nacionalni paviljoni, so povsem nezanimivi, pozornost obiskovalcev v glavnem pritegnejo tisti z izvirno idejo, atraktivno postavitvijo ali s skrajno preprostostjo. Z zanimivo idejo in interaktivno predstavitvijo opozarja nase Kosovo, ki se v Arzenalu predstavlja prvič. Na zaslonih se prikazujejo slike znanih kosovskih zgradb, obiskovalci pa lahko na tabličnih računalnikih označijo, kakšna čustva vzbudi v njih posamezna zgradba. Z vsakim klikom se na zaslonih izpisuje razpoloženje ljudi.
Futuristični Rusi
Prav poseben je ruski paviljon, ki je zasnovan zelo futuristično.
Nagrajeni Dom za vse
Japonski paviljon, ki so ga nagradili z zlatim levom za najboljšo nacionalno predstavitev, je v znamenju odpravljanja posledic cunamija, ki je marca lani pustošil po delu države. S projektom Home for all (Dom za vse) so skušali pomagati ljudem, ki sta jim potres in/ali rušilni val uničila bivališča. Skoraj povsem uničeno mesto Rikuzentakata je postalo prizorišče, na katerem so se arhitekti, gradbeniki, lokalne oblasti in prebivalci dogovarjali, kako obnoviti uničeno in kako si želijo ti ljudje po novem bivati. Za izdelavo hiš so uporabili tudi debla velikih dreves, ki jih je cunami podiral kot za šalo, nekaj teh debel so pripeljali v Benetke. Predstavitev je pripravil mednarodni arhitekt Toyo Ito v sodelovanju z mlajšimi arhitekti in lokalno skupnostjo.
Privlačna okrepčevalnica
Zlatega leva za najboljši projekt na razstavi je prejel Torre David/Gran Horizonte. Če katera stavba na svetu ustreza geslu letošnjega arhitekturnega bienala, je to brez dvoma Stolp David v Caracasu. To je 45-nadstropni nedokončani orjak, ki je nastal po zamislih priznanega venezuelskega arhitekta Enriqueja Gomeza. Ko je bila stavba že skoraj končana, je leta 1993 nenadoma umrl investitor David Brillembourg, leto kasneje pa je Venezuela doživela gospodarski kolaps. Namesto prestižnega poslovno-stanovanjskega objekta je nedokončana stolpnica postala vertikalni slum, v katerem zdaj legalno živi 750 družin z dna družbe, ki so zasedle poslopje.
Arhitekturni kolektiv Urban-Think Tank, ki sta ga ustanovila arhitekta iz Caracasa Alfredo Brillembourg in Hubert Klumpner, je naredil raziskavo o načinu življenja v skupnosti Torre David. Skupni prostor v tem primeru zahteva določeno ureditev, pravila igre in še marsikaj, kar zajema geslo letošnjega bienala. Seveda je ideja, da bi se na osrednji svetovni arhitekturni prireditvi Venezuela predstavila s projektom, ki prikazuje življenje v nedokončani stolpnici sredi prestolnice, med venezuelskimi arhitekti sprožila burne razprave.
Indijski zidarji v Arzenalu
Čisto zraven je indijska arhitektka Anupama Kundoo s projektom Wall to wall postavila dele prave hiše, takšne, kot jo zidajo indijski zidarji. Ti so pripotovali v Benetke in pokazali, kako mojstrsko znajo uporabljati opeko. Nedaleč stran je paviljon Kuvajta, ki se prvič predstavlja na prireditvi. Njihova zemlja ima dovolj nafte, ki je ta hip vsak dan dražja, tako da se jim ni treba ukvarjati s finančno krizo.
Na dialog med tistimi, ki načrtujejo bivanjske prostore, in njihovimi uporabniki stavijo tudi francoski arhitekti. Predstavljajo možne načrte za pozidavo predmestij, kjer je okolje že močno načeto, zato je še toliko bolj pomembno, kako se lotiti sanacije.
Grški arhitekti se skušajo znajti tudi v kriznih časih. Pod geslom Made in Athens so v nacionalnem paviljonu v Vrtovih predstavili urbanistične in gradbene rešitve za nekatere dele prestolnice, polne nasprotij.
Nemčija se med redkimi evropskimi državami pobira iz krize, vendar na njihovem paviljonu z velikimi črkami piše: Zmanjšaj, recikliraj in znova uporabi.
Vizije mest iz Slovenije
Slovenska predstavitev 100-letno mesto/100YC je v Galeriji A + A in se na primeru Maribora ukvarja z vprašanjem, kakšna bodo mesta čez sto let. Kurator projekta Tom Kovač, avstralski arhitekt slovenskega rodu, je k sodelovanju povabil vrsto arhitekturnih šol, urbanistov, ekonomistov, filozofov, arhitektov itd. iz različnih koncev sveta, ki so predstavili svoje vizije Maribora v prihodnosti. V galeriji je na ogled dokumentacija projekta – dopisovanja, izmenjava idej, podatki o sodelujočih, vizije mesta prihodnosti pa so predstavljene v tisku, obiskovalci si jih lahko tudi naložijo na tablične računalnike in pametne telefone. Dekan ljubljanske fakultete za arhitekturo Peter Gabrijelčič, ki je s svojo ekipo sodeloval pri projektu, pravi, da se vprašanje, kakšno bo prihodnje mesto, odpira na več zadnjih bienalih. »Za zdaj odgovora ne najdemo, lahko ga zgolj slutimo. Slovenska razstava te slutnje izraža skozi metaforo, se pravi, da je izrazito artistična, ker poskuša skozi slutnje artikulirati, kaj bo v jutrišnjem svetu. Eksponati so le grobi obrisi nečesa, kar bi se morda v prihodnosti lahko udejanjilo. Skratka, gre za umetniško zaznavanje slutnje in poskus manifestacije tega v vizualnem svetu.« Eksaktne sporočilnosti obiskovalec v slovenski galeriji torej ne bo našel, saj zaradi preobrazbe vrednot in estetskega občutenja ne vemo več, kot pravi Gabrijelčič, kaj je mesto, kaj naj bi bilo, kaj naj bi bila arhitektura v mestu in kakšno naj bi bilo življenje v njem.
