Tiskane izdaje
Minulega 8. avgusta je minilo natanko stoletje, odkar se je v Kranju rodil Marij Pregelj (1913-1967), slikar, katerega delo že dolgo velja za enega ključnih vrhuncev slovenskega slikarskega modernizma v najožjem pomenu, zlasti njegov pozni izsek. Pregelj je bil eden tistih tukajšnjih slikarjev, ki so razvili resnično izjemno kultiviran in formalno aktualen likovni nagovor, ob tem pa ostali tudi tematsko, eksistencialnno skrajno prepričljivi.
Ob priložnosti bodo v ljubljanski Moderni galeriji odprli razstavi, ki bosta nedvomno paša za oči.
Napovedujejo spominski projekt »Marij Pregelj, Homer in muza pesništva, 1951«, s katerim bodo znova omogočili stik javnega pogleda z njegovimi izvirnimi ilustracijami za Homerjeva epa Iliada in Odiseja, ki jih je ustvaril na prelomu štiridesetih v petdeseta leta minulega stoletja.
Iliado v letih 1949-50, Odisejo leto zatem, 1951.
Razstavljenih bo vseh 50 ilustracij, to je 25 ilustracij Iliade in 25 ilustracij Odiseje, a v dveh terminih.
Razstava ilustracij Iliade bo dostopna od jutri, Odiseja bo sledila 5. januarja prihodnje leto, kot zapišejo v MG, kjer so - pred dolgimi leti - oba cikla izdali tudi v obliki reprezentančnih map z reprodukcijami, pa je celota nastala v sodelovanju s Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani.
Ob tem bo tudi del programa mednarodnega simpozija o klasični filologiji »Classics & Class: Teaching Greek and Latin Behind the Iron Curtain«, ki ga organizirata Oddelek za klasično filologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Fakulteta »Artes liberales« Univerze v Varšavi.
V okviru mednarodnega simpozija vabijo tudi na predavanje dr. Jureta Mikuža »Marij Pregelj in njegovih petdeset ilustracij Homerja (1949-1951) kot eno od izhodišč modernizma v slovenskem slikarstvu«, ki bo 27. septembra ob 20. uri v avditoriju Moderne galerije.
Pregelj je bil sicer eden slovenskih predvojnih diplomantov zagrebške akademije, tako da ne preseneča, da je prvi nastop povezal z uvodno razstavo Neodvisnih leta 1937 in tedaj aktualnim barvnim realizmom.
Med drugo svetovno vojno sta ga doletela nemško in italijansko vojno ujetništvo, zatem pa je do smrti predvsem poučeval na novi domači Akademiji za likovno umetnost. V petdesetih letih se je tesneje naslonil na evropsko ustvarjalnost in začel svoja dela členiti na geometrijske ploskve z izpostavljeno vlogo barve, vse bolj pa je poudarjal tudi psihološke, eksistencialistične teme, razmišljanja o človeku, življenju in smrti.
V poznih letih tega desetletja in v naslednjem je svoja razmišljanja radikaliziral, tudi na podlagi Picassa in Bacona, kar ga je privedlo do izrazite dekonstrukcije človeške podobe, do izjemne ekspresije razpadajočih, arhetipskih figur in vizualiziranja osebne drame. Tudi slutnje lastne prezgodnje smrti.
Umrl je 18. marca 1967 na ljubljanski kliniki.
V Moderni galeriji so pred leti napovedovali tudi pripravo celostne Pregljeve retrospektive (doslej edino posthumno so postavili dve leti po slikarjevi smrti), zatem pa je bila v sezoni 2007 v Obalnih galerijah Piran na ogled razstava njegovih številnih ključnih del iz zadnjega desetletja ustvarjanja, tako tistih iz slovenskih zbirk kot iz zbirke beograjskega Muzeja savremene umetnosti.
Mnoga slikarjeva dela so namreč po delitvi njegove zapuščine ostala v Srbiji.
