Erotične skulpture na fotografiji

Razstava fotografij Andreasa H. Bitesnicha v ljubljanski Galeriji Fotografija je ena najprivlačnejših v zadnjem času.

Objavljeno
25. september 2012 15.35
Marijan Zlobec, kultura
Marijan Zlobec, kultura

Andreas H. Bitesnich, sicer po babičini strani češkega porekla, že dolga leta živi in ustvarja kakih petindvajset kilometrov južno od Dunaja, v resnici pa deluje po vsem svetu, o čemer pričajo svetovni motivi njegovih fotografij.

V Ljubljani je na svoji prvi razstavi v Sloveniji sploh dal poudarek svojim erotičnim aktom kot skulpturam, nekaj pa je ženskih aktov in »eksotičnih« mladenk. Ena izmed fotografij je bila nazadnje na veliki razstavi avstrijske fotografije po letu 1945, ki sedaj potuje po svetu.

Glede na njegove izjemno prefinjeno izčiščene akte zlasti črncev ne preseneča, da poznavalci avtorja postavljajo ob bok slavnega Roberta Mapplethorpa. Za oba je značilna ljubezen do fotografske čistosti in perfekcije; oblike in vsebine, forme in izraza, jedra-objekta in scene, telesa in njegove skulpturalnosti.

A je med njima velika razlika; Mapplethorpe je estetski pornograf, Bitesnich pa estetski erotik. Bistvo te razstave, tako kot pred leti na njegovi dunajski retrospektivi, je avtorjevo neizmerno občudovanje človeškega telesa in njegove lepote.

Že po ogledu dunajske razstave sem se vprašal: Kaj je lepo? Klasika, navezava na antično, helenistično skulpturo ali na veliko poznejši evropski klasicizem francoskega duha?

»V Bitesnichovih fotografijah ni banalnosti in ne morbidnosti, je iskanje vzpostavitve monotelesa na ravni ambientalne skulpture ali para v dotiku, za katerega bi težko rekli, da je erotičen ali celo pornografski, prej je iskanje topline in bližine, dialoga, za katerega ni potrebno veliko besed, bolj sočutenje, razgaljanje na ravni spokojnosti, miru, notranjega ravnovesja, že skoraj nirvane. Le v posameznih fotografijah si fotograf dovoljuje rahlo nastopaško izzivalnost, zlasti v primerih moške nagosti, medtem ko ima fotografija žensk poudarek na linijah, odtenku kože, čistosti, skladnosti, pogleda, v katerem ni ne zapeljivosti ne lascivnosti, prej dominacija skrivnih občutkov podarjanja svoje lepote golote v občudovanje neznanemu gledalcu. Tu se mi kaže še najbolj poseben odnos do nas; samozavest nastopanja, a ne nastopaštvo. Bitesnich vse to dobro ve in sijajno obvlada. Je človek z mero in okusom,« sem zapisal takrat.

Navdušen nad Ljubljano deluje kot skromen umetnik velikih nalog in vsakodnevnih umetniških obveznosti.