Tiskane izdaje
Hiše, mislim da trinadstropne, v vasi Krka, kjer stanuje in ustvarja France Slana, ni težko najti.
Postavljena na nekdanji njivi nad meandrom reke Krke je posebna že na prvi pogled. Na dvorišču so nametani veliki in manjši kamniti kosi nekdanjih kultur, zabrisano izklesani, le redki motivno prepoznavni.
Potovanje med umetniškimi predmeti, za katere se zdi, da so se brez reda znašli za temi ali onimi vrati ali ležijo kar na mizi ali na tleh, se nadaljuje v hiši. Popolnoma jasno je, da smo na obisku pri umetniku, ki je ne samo hiperproduktiven ustvarjalec, ampak tudi zasvojen z zbirateljstvom.
S fotografom naju je vodil po hiši, ki je pravzaprav atelje »v velikem«, kjer je na vsakem vogalu in povsod ob stenah na desetine akvarelov, olj ... In ne samo to! Spotakneš se lahko ob držala za sklece, zadeneš ob obroče za dvigovanje ali splezaš po telovadni lestvi ob steni ...
Da ne omenjam številnih afriških mask (»rad imam afriško staro umetnost, ker je tako fantazijska, domišljijska; veliko evropskih umetnikov je inspirirala, ker ima v sebi nekaj primarnega, kar je v naši civilizaciji že izgubljeno«), azijskih predelnih sten, preprog z vseh koncev sveta in figuric po policah – od trolov do vojakov, s katerimi se je igral njegov (danes tridesetletni) sin.
Pa začniva pri partizanih ... Kako se spominjate tega obdobja?
V partizane sem šel leta 1944. Bil sem mlad idealist in sem lahko prenašal napore, lakoto in mraz ter preživel trenutke, ko nisem vedel, ali bom živ še minuto ali dve. To obdobje je zaznamovala velika življenjska dinamika, veliko pričakovanj, žal pa se je takrat zgodilo tudi marsikaj takega, kar mi kasneje ni bilo všeč.
Po vojni je pogosto obveljalo, 'partizani so ubijali'. Ne bi govoril o krivdi, veliko je bilo osebnih obračunavanj. Govoriti o partizanih kot razbojnikih pa je krivično, povsod so bili ljudje, ki so počeli grde in nedopustne stvari, tako pri belih kot pri partizanih. Poveličevanje enih ali drugih je nesmiselno.
Med vojno ste se izobraževali v Gradcu, obiskovali ste tudi tečaj risanja pri Hinku Smrekarju.
Z družino smo takrat živeli v Mariboru in ker sem se hotel izogniti mobilizaciji v nemško vojsko, sem se vpisal na Kunstgewerbe Meisterschule v Gradcu. Sovražil sem nemščino, čeprav jezik kot tak nima nič pri vojnih grozotah. Profesorji so bili tolerantni. Leta 1942 sem šel na tečaj risanja k Hinku Smrekarju, a sem bil le nekajkrat, saj so ga Italijani brutalno ubili.
Bil sem zelo pretresen, težko sem dojel, da so priletnega slikarja ti 'kulturonosci', kakor so se Italijani radi poveličevali, ustrelili. Izvedel sem, da so ga tako kaznovali zaradi politične karikature, na kateri je upodobil naše veljake, ki se prilizujejo Mussoliniju. To je bilo pogumno dejanje, ki ga je stalo življenja.
Kje vse ste se še izobraževali?
V Parizu sem bil študijsko le štirinajst dni, kar pomeni, da sem si z veseljem pogledal nekaj muzejev in galerij. Prepričan sem, da je iz nekoga težko narediti slikarja, če nima v sebi daru in veselja do slikanja. Mislim, da to velja za vsa področja umetnosti. No, pri glasbi je le treba poznati sistem komponiranja, medtem ko v likovni umetnosti nimamo teoretičnih postavk. Da si dober slikar, ne potrebuješ akademije.
Akademija za likovno umetnost, kjer ste leta 1949 diplomirali pri profesorju Gabrijelu Stupici in Nikolaju Pirnatu, vam torej ni dala ničesar?
Ne. Zelo koristna zadeva je bil morda le program tako imenovanega večernega akta. Pri urah korekture nisem imel težav, ker mi je risanje dobro šlo. Novih stvari smo se naučili le pri grafiki, ker je bil Božidar Jakac zelo prizadeven in nas je podrobno seznanil z različnimi grafičnimi tehnikami.
Kaj pa mešanje barv, njihovo nanašanje ... To so vendar določena znanja, ki so osnova za kasnejše ustvarjanje?
Če nimaš občutka, je vse zastonj.
Vaš opus je zelo raznolik, še posebej, kar zadeva tehnike. Katera je vaša najljubša?
Akvarel je na prvem mestu, ker je neposreden, delati ga je treba hitro, dokler je papir še vlažen, moker. Prav pri akvarelu sem razvil zelo osebno tehniko, moj stil je najbolj prepoznaven v akvarelih. Olja so po drugi strani zahtevnejša, a lahko jih delam počasi, se večkrat ustavim, razmišljam, zbrišem ... Sicer je pa dobro sliko težko narediti v katerikoli tehniki.
Menda ste največ akvarelov ustvarili na morju ...
Ja, že štirideset let hodim na otok Krapanj blizu Šibenika. Majhen otok, manj kot štiristo metrov oddaljen od kopnega, ni turističen. V tamkajšnji (nekdanji) konobi je pravo vzdušje za mojo dušo, tam res naredim veliko akvarelov.
O, to je pa avtoportret [ opazila sem ga med hojo po sobanah] , če se ne motim. Precej kubističen.
Ja, tudi to sem poskusil, da mi ne bi očitali pretiranega naturalizma. Saj jih imam še precej ... Sicer pa je res, da je pri meni doma vse nametano, vsega imam preveč. Zasvojen sem z zbirateljstvom!
In to je Smrekarjeva karikatura ...
Imenitna karikatura, satirična risba. Imam precej njegovih del, med drugim ilustracije iz knjige Ptički brez gnezda. Vrhunske risbe! Kaj vse je znal povedati z detajli. Ta z naslovom Postrežba v hotelu Avstrija je nastala v letih od 1930 do 1935, spodaj pa piše: 'Natakarji se sicer menjajo, a Slovanom ostane suhi, a drago plačani ričet.'
Ne manjka rib, na platnih upodobljenih na veliko načinov! So ribe vaša velika ljubezen?
Riba je oblika živega bitja, ki v enem krogu združuje vse – telo, glavo, roke, noge.
Domnevam, da ste ribič.
Ne, včasih smo lovili s harpuno, ampak to sem počel bolj zaradi potapljanja. Nikoli nisem imel veselja s tem, če sem kakšno ribo ujel. Morje me je zaznamovalo že v otroštvu, do dvanajstega leta smo namreč z družino živeli v Splitu. Mulci smo se bosi potepali vse dneve ob morju ...
Ljubi so vam tudi Don Kihoti, ki jih srečujemo v vsaki sobi.
Donkihotstvo je zanimiva tema, pritegnila me je že ob prvem branju Cervantesovega dela in še vedno ga rad vzamem v roke. V vsakem poštenem človeku je malo Don Kihota, ker če hočeš biti pravičen, imaš hitro težave. Mlinov na veter poštenim in iskrenim nikoli ne manjka. Najnovejši, torej iz letošnjega leta (na fotografiji), mi je najbolje uspel.
To je malo fiktivna figura, ki se že skoraj malo razkraja. Slika je malo manj predmetna, drugačen je, a še najbolj donkihotovski. Veliko je tudi osamljenih starih možakarjev. Ustvaril sem vsaj štiri ali pet variant tega motiva. Samota je usoda, ki čaka veliko moških. Njegov edini prijatelj je maček ali kozarec vina ... Ena slika iz te serije je zelo velikih dimenzij in je del stalne razstave mojih del na gradu Podsreda.
Končno petelini! Zlobni jeziki pravijo, da te rišete najraje.
Takih zlonamernih prijateljev se je nabralo veliko. Na Slovenskem ne smeš niti preveč delati niti biti uspešen, sicer je to moteče. Zakaj petelini? Tudi petelini so – tako kot ribe – zelo svojevrstna forma. Petelin je gospodar dvorišča, lahko je napadalen, prestrašen, lahko leti, poje. V tem je veliko simbolike. Zanimiv je tudi likovno, upodobiti ga je mogoče barvno zelo raznovrstno. Vsak je drugačen. Aha, pa še to! Včasih mi na paleti ostanejo dobre barve, ki bi jih bilo škoda zavreči. In nastane nov petelin.
Zakaj slikam akte, me pa ne bo nihče vprašal?! Zato jih slikam, ker sem popolnoma normalen. A to danes ni preveč moderno, če si preveč normalen. Mislim, da si v prednosti, če nisi. Poglejte Warhola, na primer.
Kako 'normalna' pa sta bila Hieronymus Bosch in Vincent van Gogh?
To pa so že vprašanja psihiatrije. Bosch je moral biti shizofrenik, njegove fantazijske reči so tako prepričljive, da bi jih težko ustvaril popolnoma normalen človek. Njegove stvaritve so vrhunske. Kaj vse mu je prišlo na misel! Van Gogh je bil zelo inteligenten, razgledan, a imel je psihične težave. On je primer fanatičnega slikarja, ki mu je bilo slikarstvo vse in je v svojem delu dobesedno izgoreval.
Vi ste se vedno uspešno upirali trendom.
Vedno sem slikal tisto, kar me je zanimalo.
Tudi zdaj?
Še vedno delam, kar me veseli, to me drži pokonci. Da sem radoveden, da grem gledat, kaj sem včeraj delal, da popravljam, izdelujem, dokončujem. To daje svežino in smisel mojemu življenju. Do zadnjega bom otročji! Kreativen človek mora biti otročji in tudi za vse druge je dobro, če ohranijo nekaj otroškosti. Hudo je, če imaš v glavi samo računico in racionalizem.
Veliko ste hodili po svetu in razstavljali.
Marsikje sem bil, od Norveške, ZDA, Afrike do Azije. V New Yorku sem razstavljal v razkošni vili Feniks. Moje bivanje je sponzoriralo podjetje, ki je izdelovalo lepila. Spominjam se, da je razstavo obiskal velik bogataš, ki mi je rekel: 'Gospod Slana, kupil bi to sliko, všeč mi je. Koliko stane?' 'Tri tisoč dolarjev,' sem mu rekel in odvrnil je: 'Zanjo bi vam dal tisoč dolarjev!' Sliko imam še danes in to me veseli. Prizadel in razjezil me je odnos do neameriške umetnosti. Tam vladajo lobiji, od najmočnejšega judovskega do homoseksualnega in drugih.
V ZDA se tujci težko uveljavijo, veliko lažje, denimo, v Franciji. Na neki drugi razstavi, prav tako v ugledni galeriji, se je nad mojim delom navdušil premožen Jud. Dejal mi je, da bi mojo sliko sicer imel, a s tem odkupom nikakor ne bi hotel pomagati podjetju ... Ameriki sem rekel adijo, najbolje je ohraniti veselje do slikanja in to početi doma.
Vse življenje ste se preživljali s slikanjem. Kako vam je to uspelo?
Še pred osmimi leti se je v galerijah precej prodalo, zdaj je to skoraj zamrlo. Ni slikarja na svetu, ki bi prodajal samo v galerijah. Vzamejo si veliko odstotkov! Zdaj sem sklenil, da z njimi ne bom več sodeloval. Izdal sem zajetno monografijo, ki je težka kar tri kilograme. V njej je 350 barvnih reprodukcij in spremni tekst Milčka Komelja.
Skoraj sem bankrotiral, veliko denarja sem si moral izposoditi, kvazi prijatelji so se hvalili, da bodo sponzorji, a iz tega ni bilo nič. Komelj se je pisanja lotil z veseljem, kar je zelo pomembno, saj je on eden redkih kritikov, ki mora občutiti slikarja, o katerem piše. Sodeloval sem že s pisuni, ki so bili hudo strogi, akademski in znanstveni, a s tem zelo dolgočasni in pusti.
Povedati pa moram, da sem v zadnjem času naletel na kopije svojih del. Zadnjič sem v galeriji Hest videl sliko s svojim podpisom, a je nisem naredil jaz. Nekdo v Kranju očitno ponareja ... V neki blejski prodajni galeriji sem prav tako opazil šopek na sliki s svojim podpisom. Že na daleč sem spoznal, da slika ni moja.
