Tiskane izdaje
Piran – Sinoči se je v Piran vrnil František Čap. To je režiser, češkega rodu, ki je dodobra postavil temelje slovenskega filma s kultno Vesno, enega od prvih treh slovenskih filmskih hitov, in veliko drugih dobrih in v svetu opaznih filmov. Nanj so se spomnili predstavniki Skupnosti Italijanov, ki so v Tartinijevi hiši pripravili razstavo Čapovih fotografij, karikatur njegovih sodelavcev in nekaj dokumentov. V Piranu bodo letos slavili 100. obletnico njegovega rojstva, ki bo 7. decembra.
Včeraj je bila obletnica njegove smrti. Dogodka se je udeležil tudi češki veleposlanik v Sloveniji Petr Voznica.
Razstavo sta postavila Hana Slavikova in Rodrigo Morales, češka filmarja in profesorja na Janaček Akademiji scenskih umetnosti v Brnu. Ob odprtju sta spregovorila tudi o nenavadnem in po svoje tragičnem življenju Františka Čapa.
Hana Slavikova, ki predava scenaristiko in dramaturgijo, je pojasnila, da z Rodrigom Moralesom (ki na isti akademiji predava dokumentarni film in filmski jezik) od leta 2005 zbirata gradivo o slavnem Franti, kot so režiserju pravili prijatelji. Pripravljata gradivo za vzporedno dva filma o Čapu: dokumentarnega o enem od desetih največjih čeških režiserjev, vzporedno pa pripravljata scenarij še za igrani film z delovnim naslovom Neverjetno razdvojeno življenje Františka Čapa.
Čap je prvi film Žgoče poletje posnel že leta 1939 in veljal pri šestindvajsetih za najmlajšega režiserja na svetu. Snemal je za najstarejšo češko produkcijsko hišo Lucerna film Praga, njen lastnik je bil tedaj Miloš Havel, sicer stric kasnejšega priljubljenega predsednika Vaclava Havla.
Na piranski razstavi je tudi fotografija, na kateri je Čap v družbi z Milošem, Ivanom in Vaclavom Havlom. Leta 1941 je za Nočnega metulja prejel nagrado za najboljši tuji film v Benetkah, leta 1946 je uspeh ponovil v Cannesu za najboljši tuji film s protivojno tematiko.
Leta 1949 je z materjo, na katero je bil zelo navezan, s Češkega pobegnil v Muenchen. V Nemčiji je nadaljeval filmsko kariero in delal tudi z Lido Baarovo (znano kot Goebbelsovo ljubico, ki je pozneje sodelovala tudi s Fellinijem).
»Bil je pošten, radodaren in lahkoveren, a tudi mehak in občutljiv,« se ga je za Delo pred 14 leti spominjala zdaj pokojna soproga Portorožanka Ida Petronio. Ni razumel obdobja, ko nenadoma ni bilo več naročil za nove filme. Verjetno je naredil tudi napako, ker se je raje zadrževal v Portorožu in se premalo družil z drugimi iz filmskega sveta. Seveda so ga konkurenčni slovenski filmarji dojemali tudi kot trn v peti in njegove filme kritizirali, »da so premalo slovenski«.
Bil je bonvivan. Nekateri so mu zavidali, da je živel posebno prijateljsko življenja z obema dvojčicama hkrati: atraktivnima Ido in Licio Petronio. V Sloveniji (še posebej Istri) je iskal domovinsko uteho, saj se v svojo pravo domovino do smrti ni smel vrniti.
Umrl je 12. januarja 1972 v ankaranski bolnišnici. Pokopan je na piranskem pokopališču, skupaj z najtesnejšima prijateljicama Duci in Cici (kot so ju imenovali prijatelji in domači). Ob njegov grob je režiser Goran Vojnović ne po naključju postavil kader iz filma Piran Pirano.
