Gabrijel Stupica – predstavitev, kot je še ni bilo

Ob stoletnici rojstva Gabrijela­ Stupice, enega največjih slovenskih slikarjev 20. stoletja, nocoj v Moderni galeriji v Ljubljani odpirajo retrospektivno razstavo njegovih del. Razstav­ljenih je približno tristo del – 123 slik in 170 risb, gvašev, ­temper in akvarelov na papirju.

Stupica (1913–1990) je kot eden najbolj uveljavljenih umetnikov v nekdanji Jugoslaviji za časa življenja veliko razstavljal doma in v tujini, tokratna predstavitev njegovih del pa je prva obsežna po pregledni razstavi v Moderni galeriji leta 1968. A tako celovite predstavitve njegovega opusa v nacionalni muzejski ustanovi še ni bilo. Razstava, ki jo je pripravila kustosinja ­Martina Vovk, bo na ogled do 15. maja naslednje leto.

Predstavljena so Stupičeva dela skozi desetletja njegovega ustvarjanja, od začetkov na zagrebški akademiji (1931–1937) in v zagrebškem obdobju z izborom najbolj značilnih avtoportretov, portretov in tihožitij v klasični slikarski maniri. Stupica, rojen v Dražgošah, je po končani gimnaziji v Ljubljani vpisal slikarstvo v Zagrebu in tam živel še deset let po diplomi. Leta 1946 se je preselil v Ljubljano, postal redni profesor za slikarstvo na novo ustanovljeni likovni akademiji, kjer je ostal do upokojitve leta 1977.

Skrivnostnost

Tako kot je bil z brskanjem po človekovi globini skrivnosten ­Stupica, je bila včasih skrivnostna tudi njegova tehnika. V osnovi je uporabljal kombinacijo olja in tempere ter druge kombinacije z grafitom, kolažem, včasih tudi okruške in ostanke starejših slik, ki jih je preslikaval, zaradi česar precej njegovih slik ni povsem ohranjenih.

V njegovih delih prevladuje figura, največ je avtoportretov in portretov oziroma njegove neveste ali Flore, deklice s pajčolanom. Med bolj znanimi so tudi serije slik Atelje in Miza z igračkami ter tihožitja, med katerimi so najbolj prepoznavna s česnom, jabolki in hruškami. Njegov Atelje spominja na gledališki oder, na katerem predmeti in osebe stopajo na prizorišče.

Stupico so kmalu po končani akademiji začeli ceniti ljubitelji umetnosti in kritiki. Javnost je vznemiril že leta 1950 s sliko Pred sprevodom, ki na velikem formatu prikazuje skoraj goyevski nočni prizor, kjer se na črnem ozadju gnete gruča izgubljenih ljudi v neenakomerni svetlobi lampijonov.

Stupičevo slikarstvo se je takrat spremenilo v barvi, medtem ko je pred tem prevladovala siva, ki je bila značilna tudi za druge zagrebške študente in je prihajala iz münchenske tradicije. Njegova temna doba je z izjemami trajala do leta 1956 in pomeni prehod od ­realističnega upodabljanja do novega izraza, bil pa je tudi že prej slikar svojega doživljaja in ne vizualnega vtisa.

Na podobah hčerke Lucije, nekaterih tihožitjih, portretih, avtoportretih, branjevkah in čipkaricah je razvijal spoznanja o človeku. Vsakogar določa njegovo delo, ki vpliva na njegove odnose z zunanjim svetom, veje iz njegovih slik. Iz tistega časa so ozadja temna, predmetom na slikah pa dodani svetlejši toni. Počasi se začnejo spreminjati tudi oblike, na primer glava in razmerja človekove figure. Vrhunec njegove temne dobe sta sliki Avtoportret s hčerko in Deklica pri mizi z igračami iz leta 1956.

Hčerka odpre nov svet

Hčerka Lucija je od malega, ko je že lahko nekaj časa mirovala, pogosto navzoča na Stupičevih slikah.­ Z njenim rojstvom se je zanj tudi v slikarstvu odprl nov svet. Ko so ga desetletja pozneje spraševali, od kod izvira motiv belih nevest, eden njegovih najbolj prepoznavnih, je dejal: »Morda je začetek v najbolj zgodnjem otroštvu, ko sem se skoraj izključno igral in družil z deklicami.

Njihove kitke, pisane oblekice, punčke, njihove igre so me veliko bolj zanimale kakor tiste fantovske. A vseeno, če ne bi bilo hčerke Lucije, ne bi bilo niti nevest. Ona je moj pramodel, stoji na začetku. Otrok je majhen človek, vse okoli njega je poseben svet: obleke, igre, frizure, risbe. V najširšem smislu je to prazgodovina.«

V naslednji, svetli ali beli fazi, ki jo je leta 1958 napovedala ikonična Flora, se je od navznoter obrnjenega slikarstva odprl navzven. V tem času je povsem izoblikoval najznačilnejše motive: modernistične izpeljave lastne podobe, ženske figure, deklice (ob mizi z igračami)/neveste/žene in ateljeja, ki tvorijo sklenjen svet slikarjevega figuralnega intimizma.

Zatem je v slikarja butnil zunanji svet s časopisnimi novicami, reklamami ... Ta novi svet je hotel docela spoznati in iskal je nove slikarske izraze zanj. Plastičnost in prostorsko upodobitev je spremenil v ploskovno, uveljavil je obris, spremenil barvo in dodal nove materiale, plastične venčke in šopke­ rož, čipke in pajčolan, z novo resničnostjo pa je poskušal uskladiti tudi slikarsko tehniko.

Stupica je eksperimentiral v modernistični obdelavi površine s tempero, kolažem, fingiranim kolažem, z lazurnimi nanosi ali skoraj­ informelsko neposrednostjo materiala. To domala skrivnostno eksperimentiranje z materiali je bilo precejšen izziv pri že tako obsežni restavratorski obnovi slik v pripravi na razstavo.

Slikar po svetu

Stupica je eden najbolj cenjenih, če ne najbolj cenjeni slovenski modernistični umetnik, pa vendar ljubljanska Moderna galerija hrani le malo njegovih del. Večina slik je v muzejih in galerijah na območju nekdanje Jugoslavije, predvsem na Hrvaškem in v Srbiji, najbolj izstopajoča dela pa so v galerijah v Ameriki, Stockholmu, Rimu in Nürnbergu. Veliko njegovih del je še v raznih ustanovah in zasebnih zbirkah v številnih mestih po svetu.

Samo v muzeju v Nürnbergu je Stupičevih slik polovico manj kot v Moderni galeriji. Kako se jih je ravno tam znašlo toliko? Slikarju so jih naročili. Pravzaprav je podpisal pogodbo za izdelavo sedemnajstih slik. A ker zaradi izjemno visokih meril ni zmogel delati po naročilu, v velikih serijah, kot na primer ­Zoran Mušič, mu jih je uspelo tja poslati le trinajst.

Branjevka ne sodi v skupščino

V Stupičevem primeru bi lahko rekli, da je dobro, ker je lahko ustvarjal v jugoslovanskem okviru in ne zgolj slovenskem, saj v Sloveniji ni vselej prodrl, kot si je želel. Tako se mu je pripetilo z enim od stalnih motivov (poleg avtoportreta in deklice z igračkami) – motivom kmetice, ki se pojavlja v več različicah kot kmetica z lubenico, žena s čipkami ali branjevka. Z njo Stupica upodablja preprosto žensko v srednjih letih, ki ga navdihuje zaradi svoje obrobnosti, nepomembnosti.

Stupica je ta motiv predložil za okrasitev stavbe slovenskega parlamenta oziroma ljudske skupščine leta 1958, ko so jo še gradili in likovno opremljali, vendar je komisija njegov predlog zavrnila. Slikar je pred komisijo pojasnil, zakaj je izbral motiv branjevk: »V svojem slikarstvu priznavam načelo, da je treba črpati iz okolja, kateremu pripadamo, izbirati tiste podobe iz obkrožajoče vsakdanjosti, ki so nosilci intimne prizadetosti.« Takrat seveda uradno niso obstajali ljudje, ki bi bili intimno prizadeti zaradi življenja na družbenem robu.

Stupica je najpomembnejša dela ustvaril od sredine petdesetih let do konca sedemdesetih 20. stoletja. V tem opusu je približno devetdeset slik, od katerih jih je več kot polovica zunaj meja Slovenije. Tako si je Moderna galerija za retrospektivo sposodila slike iz javnih in zasebnih zbirk v Sloveniji, Srbiji, Nemčiji in na Hrvaškem, žal jim nekaterih najpomembnejših slik ni uspelo dobiti.

Razlog je razumljiv, saj so zaradi Stupičevega eksperimentiranja s tehnikami in materiali nekatera dela precej načeta, potovanje pa bi jih dodatno ogrozilo. Zato lastniki niso hoteli tvegati.

Ob razstavi je izšel tudi obsežen katalog z bogatim slikovnim gradivom, ki ga je uredila kustosinja Martina Vovk, oblikoval pa Novi kolektivizem. V njem je prvič na enem mestu objavljen izdaten izbor barvnih reprodukcij slik in del na papirju. V besedilnem delu je Tomaž Brejc analiziral Stupico od zagrebškega slikarskega obdobja do poznih šestdesetih let, Martina Vovk se je osredotočila na tematski sklop ženske figure, s katerimi je Stupica ustvarjal povsem samoniklo zasebno ikonografijo.

Sergej Kapus se je usmeril na ponavljajoči se Stupičev motiv, morda najlepši, mizico z igračkami, Tomislav Vignjević pa se je lotil še enega od ponavljajočih se motivov, avtoportreta, biografske podatke pa je zbrala Jana Intihar Ferjan. V katalogu je ponatisnjen intervju iz Nove revije, ki ga je s slikarjem proti koncu njegovega življenja naredila Manca Košir.