Tiskane izdaje
Na začetku naj bo šala, saj humor poživlja. Britanski vizualni umetnik Gordon Young si menda vsak dan začini s svežim vicem, zato se je tudi med intervjujem na temo ustvarjanja, privzdignjenega, kot je privzdignjena umetnost, krohotal na račun debelinke, ki jo je mogoče v posteljo spraviti...
... z ničimer drugim kot s kosom torte.
Preden bi se zaradi nepodobnosti komu zataknilo pri branju, kaže poudariti, da je Gordon Young (1952) veliko ime sodobne britanske umetnosti: povečini zajema iz ljudi in prostorov, iz zgodb in spominov, ki so DNK vsake družbe, še posebej pa se navdihuje pri komediji. Pred tedni je prišel v Ljubljano, na povabilo Zavoda za kreativno produkcijo Emzin, da bi na seminarju vizualnih komunikacij predstavil projekt Comedy Carpet (2011).
Vizualni umetnik je postal, ker v šoli ni znal pravilno zapisovati besed, veliko bolje pa mu je šlo pri risanju. »V petdesetih letih, ko se ni še nihče ukvarjal z disleksijo, so me imeli predvsem za neumnega.« Velikokrat se je čutil ponižanega, a ker je bil dober tudi v športu, je zmogel nositi breme težav.
Umetnika v sebi je prebudil, ko so z družino odpotovali na Nizozemsko, da bi se na vojaškem pokopališču poklonili sorodniku, ki je umrl pri Haarlemu. V bližini ga je tako zelo – kot še nikjer in nikoli dotlej – očaral park z umetniškimi skulpturami, da se je ob vrnitvi domov hotel vpisati v lokalni art kolidž. Sprejeli so ga.
»V tistem parku na Nizozemskem se je v meni nekaj premaknilo in usodno zaznamovalo smer mojega življenja. Tako sem začel in doslej se še nisem ustavil.« Že več kot
25 let živi zgolj od umetnosti, z njo posega v javne prostore in površine: pločnike, klopi, zidove, stolpnice... in jih dela zanimive.
Maščevanje
in poklon besedam
Njegova umetnost je polna črk, besed, sporočil, misli, citatov, besedil pesmi, znanih rekel in fraz, z njimi se nekako maščuje za sram in nemoč, ki ju občuti, ker jih kot dislektik ne zmore spretno uporabljati. In po drugi strani se besedam tudi poklanja, ker jih ima rad.
»Ne znam z njimi, a se zavedam njihove čarobnosti in moči. Nikoli ne bi mogel postati pesnik, ustvarjati pesmi, književnosti, tudi odvetnik ne bi mogel biti. Delam, kar zmorem: izposojam si in jemljem misli, ki so jih napisali ali jih pišejo drugi.«
Dokaz, kako čarobno jih trga in postavlja po svoje, je Comedy Carpet, ena največjih javnih umetnin v Britaniji. Javno »preprogo«, ki je velika kot nogometno igrišče, je »razgrnil« v Blackpoolu na severozahodu Anglije, v nekoč največjem letovišču, znanem po (»eifflovem«) stolpu, kamor so predvsem med industrijsko revolucijo na oddih odhajali delavci, v zadnjih dvajsetih letih pa mesto preživlja težke čase.
V granitu, kamnu in betonu se, kemijsko obdelana in iz več kot 160.000 granitnih črk, razprostira med nacionalnim spomenikom – stolpom in morsko obalo, pa tudi vzdolž promenade, torej deluje na različne načine in s ciljem, da bi se ljudje nasmihali in smejali.
»Komedija je od nekdaj blizu Britancem, sprošča in je hkrati orožje. Blackpool je bil po svoje mesto komedije.« Številna od več kot tisoč imen pisateljev in pisateljic, komikov in komičark, kolikor jih tako ali drugače omenjajo v tipografski instalaciji in s tem ohranjajo njihov duh, se je ustavilo in nastopilo v mestu: med njimi so bili legendarni Mae West, Stan in Ollie, Charlie Chaplin, pa tudi sodobni Ken Dodd, Jo Brand, Johnny Vegas in drugi.
Hkrati so uporabili tudi na tisoče črk in besed in na stotine šal iz knjig, s televizije in iz filmov: ogromno so zajemali iz Monty Pythona, Mr. Beana, iz nanizank Samo bedaki in konji, Alo Alo.
»Umetnina noče biti le spomenik komediji, ampak si želi biti praznik komedije: ljudje lahko na njej plešejo, se veselijo in so srečni, ko prebirajo šale, dovtipe in smešne fraze.« Spominjajo jih na različne plati življenja, od politike in vojne do tašč in tastov, pa tudi hrane, vremena in seksa, vsak dan, ob vsakem času, po svoji izbiri.
Pred krizo in med njo
Comedy Carpet je nastala po štirih letih raziskovanja, ustvarjanja, pridobivanja soglasij od umetnikov ali njihovih potomcev, pri čemer je sodelovalo ogromno ljudi. Dokončana leta 2011 deluje »zgoščeno, baročno« in duhovito. Humor je pomemben, saj nas, kakor se zaveda umetnik, ohranja pri zdravju in nas dela človeške, čeprav je res, da se smejimo različno, različnim stvarem. »Tudi ženske znajo biti smešne in zabavati, smeh odganja občutke nelagodja in sramu, spravlja nas iz težav, pa tudi vanje.«
Ni zanemarljivo, da so projekt Comedy Carpet – ki hoče biti tudi okoljsko prijazen in trajnosten: mogoče ga bo razširiti in dopolniti s komedijo, ki šele nastaja, s komiki, ki komaj rastejo – začeli v času pred recesijo, dokončali pa so ga v globoki krizi, ki preobraža tudi britansko družbo.
»V stiski je treba znati ohraniti zdravje, kakor tudi v vojni. Med vojno smo komike pošiljali v prve bojne vrste, da bi pri vojakih, ki so nosili britansko uniformo, vzdrževali motivacijo.« Ekonomska kriza je podobno odličen čas za komedijo, ki od nekdaj zahteva veliko talenta: da nekoga tako zelo nasmejite, da občuti bolečino, tudi joka, je treba imeti zvrhano mero humorja.
Največji komiki so ga premogli toliko, da jim Britanci po vsej državi postavljajo spomenike: denimo Tommyju Cooperju ali pa Ericu Morecambu in Tonyju Hancocku. »Ne razmišljamo, da bi se s skulpturami poklonili politikom ali županom, postavljamo jih komikom, tudi nogometašem.«
Ljudje in prostori
Umetnost je zanimivo početje: Gordon Young ustvarja tako, da mnogi mislijo, kako predvsem uživa. Razmišlja, eksperimentira z materiali in se igra v mislih, medtem ko posluša glasbo in se (da, do besed res nima zadržkov, tudi do kosmatih ne) »praska po riti«. »Resni umetniki govorijo o raziskovanju, sam temu rečem igra.« Navdihujejo ga predvsem ljudje in prostori, zanima ga odgovor na vprašanje, kaj daje moč določenemu prostoru, zakaj so nekateri močnejši od drugih, kakšno vlogo odigrajo pri tem ljudje, tehnike, ki jih uporabljajo arhitekti, dizajnerji. Seveda se veliko ukvarja tudi z materialom, najsi bo kamen, steklo, les, ali po novem reciklirana plastika, in enako ga navdušujejo sodobne tehnologije, ki – na moč radodarne – omogočajo, da si lahko ljudje z različnih koncev sveta delimo iste stvari.
Neredko ima v mislih mlade, ki jim moramo omogočiti, da bodo ohranjali upanje, treba jim je biti za zgled, jih pravilno vzgajati, da se ne bi zaprli v hudobne in negativne ljudi. »Vem, da v Londonu ustvarja mlada dama [Lara Bohinc], ki prihaja od tukaj in je zelo uspešna. Lep zgled je, kako je mogoče uspeti z oblikovanjem nakita. Vsi potrebujemo idole, moramo pa tudi verjeti vase: če zmore nekdo drug, lahko tudi jaz. Veliko odgovornost imamo do mladih, všeč mi je, kako idealizirajo in so naivni, kako bi radi rešili svet in ljubili vse ljudi na njem.«
Z znanjem, izkušnjami in s tehnikami, ki jih obvlada, bi jim rad pomagal, preden bi postali sarkastični, cinični, stari..., ker bodo spoznali, da ne morejo ničesar rešiti in ljubiti vseh. »Naivnost je čudovita, mladi, ki so šibki in obenem močni, potrebujejo upanje in optimizem, da bi hrepeneli po najboljšem, kar koli počnejo in s čimer koli razpolagajo.«
V ločenost oblike in vsebine, v premoč prve nad drugo v sodobni družbi, o čemer tako zelo radi modrujemo, nekako ne verjame, globoko v vsakem človeku, najsi je videti tako ali drugače, je močna vsebina – plehka, kakor je nekdo rekel. Z rekli, ki jih stresa kakor da iz rokava, še razloži, da se forma in vsebina umetniško posrečita le tistemu, ki ju zna spraviti v ravnovesje. Tudi o popolnosti da ni mogoče govoriti, »popolnost je grozna«, čeprav, zelo redko zadovoljen z narejenim, tudi sam hrepeni po njej: hrepeni z vedenjem, da se je v resnici ne da dotakniti, človek je vendarle bitje napak. Umetnik ni nič manj zmotljiv – umetnik, ki ga, kakor je prepričan, kvarita tako revščina kakor bogastvo.
Navdušenje nad Slovenijo
Gordon Young – ki prihaja »iz dežja, vetra in mraza«: živi na podeželskem jugozahodu Anglije, med Bristolom in Glastonburyjem – je o Sloveniji slišal veliko lepega, še preden se je lahko o tem tudi sam prepričal. Zdaj skorajda ne more verjeti, kako čisto in visoko civilizirano je urbano središče Ljubljane, na kakšni ravni je kakovost življenja, kako dobro so organizirani tukajšnji ljudje. Sinu, ki se bo v teh poletnih dnevih poročil, jo je ob vrnitvi domov menda priporočil za medene tedne. Mislil je resno, brez šale.
