Huiqin Wang: »Umetnost je moja politika«

Umetnico iz Kitajske že več let navdihuje Ferdinand Avguštin Hallerstein, Slovenec, ki je raziskoval v njeni domovini.

Objavljeno
11. april 2014 21.02
Jelka Šutej Adamič, kultura
Jelka Šutej Adamič, kultura

Huiqin Wang se zadnjih deset­ let intenzivno posveča slovenskemu jezuitu in znanstveniku Ferdinandu Avguštinu­ Hallersteinu (1703–1774).

V četrtek so v ­Slovenskem etnografskem muzeju odprli multimedijsko razstavo­ o njem. Kako blizu sta si življenjski usodi umetnice in znanstvenika?

Slikanica prav na začetku postav­lja vprašanje, kdo je Hallerstein. Kako ga predstavljate?

Sin slovenskih plemiških staršev Ferdinand Avguštin Hallerstein je bil jezuit, znanstvenik, diplomat in mandarin. Sodi med pet najpomembnejših jezuitov, ki jih pozna sinološki svet. Žal je imel smolo, da smo ga pozabili v Sloveniji in na Kitajskem. Šele ob tristoletnici njegovega rojstva smo spet obnovili spomin nanj.

Kdaj ste izvedeli zanj?

Leta 2003 so v njegovi rojstni hiši v Mengšu pripravili simpozij o njem in me povabili, naj naredim kaligrafijo. Takrat smo na hišo obesili spominsko tablo. Spoznavati sem začela izjemnega moža, njegova živ­ljenjska pot se na neki način križa z mojo. Z možem Mitjo Sajeto sva na observatoriju v Pekingu videla instrumente, ki jih je izumil Hallerstein, a njegovega imena ni bilo nikjer. Nihče – vsaj do zdaj – tudi ne pozna njegove podobe, zato sem ga likovno upodobila po notranjem občutku.

Hallerstein je zgodaj odpotoval na Kitajsko, kjer je živel do smrti. Tudi vi ste v Sloveniji več kot trideset let. Kako ohranjate stike z domovino? Tudi vas tare domotožje?

Ugotovila sem, da imava podobno življenjsko pot, le da je on ustvarjal na znanstvenem področju, jaz pa na umetniškem. Sprva mi je bilo v Sloveniji zelo težko, pogrešala sem družino, prijatelje ... Na začetku je bilo toliko težje, ker tehnologija še ni bila tako razvita in so pisma potovala neznansko dolgo. Seveda pa še vedno manj kot v času, ko je živel Hallerstein, saj so takrat potovala vsaj šest mesecev. Hallersteina tako lažje razumem, ker tudi sama iščem identiteto v tuji deželi.

Prepletanju različnih kultur sledi tudi vaša slikanica. Komu je predvsem namenjena?

Knjiga je namenjena otrokom in tudi odraslim. Ne pripoveduje samo življenjske zgodbe pomembnega znanstvenika, ampak tudi o ustvarjanju mostov med dvema državama. Poleg tega je dvojezična – v kitajščini in slovenščini, kar pomeni, da jo bodo verjetno z veseljem brali tisti, ki se učijo kitajsko.

Na zadnjih straneh je tudi slovarček. Prav je, da znanstvenika spoznavajo tudi otroci in mladostniki, da njegovo življenje in delo nista zaprta v ozke znanstvene in sinološke kroge. Otroke bo pritegnila tudi zaradi podob, saj jih prav te najbolj privlačijo.

Jo boste izdali tudi na Kitajskem?

Ja. Smo že dogovorjeni s kitajsko založbo, ki je zainteresirana za izdajo kitajsko-angleške verzije. Tudi oni se zavedajo, da je to pomemben znanstvenik, ključen v določenem obdobju kitajske zgodovine.

Kako dolgo se že ukvarjate s Hallersteinom?

Zadnjih deset let raziskujem njegovo življenje, ker me navdihuje. Hallerstein je šele zdaj zares prišel domov. Vožnja z ladjo na Kitajsko je bila tedaj zelo mukotrpna. Potoval je tri leta! V pismih je govoril o težavah na poti, zapisal je, da se ne bo več vračal. V težkih trenutkih mu je bila v tolažbo le slovenska pesmarica, ki jo je prinesel s seboj na Kitajsko. Prav zares se je Hallerstein vrnil šele zdaj ... Slovenija se končno zaveda, kako pomemben znanstvenik je bil in kako pomembno je, da smo nanj ponosni.

Tudi vi že dolgo tkete niti, povezave med Slovenijo in Kitajsko. Na kakšne načine?

Umetnost je moja politika, saj ne pozna jezika in nima meja. Leta 2008 smo pod pokroviteljstvom mariborske Kible pripravljali projekt Hallerstein in z njim leta 2010 sodelovali na svetovni razstavi EXPO v Šanghaju. Naš projekt je bil deležen velike hvale, sprejemali smo odlične kritike. Povezave spletamo tudi z organiziranjem razstav kitajskih umetnikov pri nas in naših na Kitajskem. Za novo slikanico se že zanimajo slovenska podjetja, ki bi hotela kitajskim poslovnim partnerjem podariti knjigo namesto viskija.

Slikanica je popolnoma avtorsko­ delo. Kako ste se lotili ­ilustriranja?

Sem avtorica teksta in risb. Pisala sem kitajsko, prevedla pa je Natalija Toplišek. Risbe so sodobne, poudarila sem cesarsko barvo in združevala tehnike, da sem tudi likovno sledila vsebini, torej prepletanju dveh kultur.