Tiskane izdaje
Rdeč in bel kolobar sta pred kakšnimi tremi leti uokvirila oči umetnika Igorja Štromajerja, potem je njegov portret zašel na stotine slik, nato pa so si motiv dveh kolobarjev začeli sposojati in ju na različne načine aplicirati tudi drugi. Kaj torej počnejo ti geometrični liki na razstavi v Projektnem prostoru Aksioma in zakaj jih je avtor Štromajer naslovil Masaža ega?
Konstruiranje lastne
Portret sebe, nadgrajen z rdečim in belim kolobarjem, je umetnik vrsto let načrtno razmnoževal po spletu, predvsem prek socialnih omrežjih. Poleg tega je isto podobo razširjal tudi s pomočjo računalniških programov, posebnih aplikacij, ki omogočajo, da svojo sliko umeščaš v različne že v naprej pripravljene podobe – tako da se lahko tvoja podoba lahko znajde na fasadah hiš, v galeriji, med lepoticami, na plakatu, na Mount Everestu ipd. Štromajer je svoj portret s kolobarji tako plasiral na stotine tovrstnih slik.
Ego masaža po njegovih besedah zadeva prav konstruiranje lastne podobe v socialnih omrežjih, ki pa z resničnostjo nima veliko skupnega. Aplikacija, ki jo je uporabil, je, denimo, zelo popularna med najstniki, saj jim pomaga ustvariti in razširjati želeno samopodobo. Nedvomno se razstava nanaša tudi na epidemijo selfijev, fotografij nas samih, ki jih radodarno delimo z internetnimi prijatelji in znanci. Štromajer torej na duhovit način svojo podobo s kolobarjema razmnožuje, podtakne jo tako rekoč kamorkoli in s tem do skrajnosti potencira narcisistične simptome sodobne družbe. V egomaniji, ki spodbuja kulturo selfijev in potrebo po ugajanju spletni javnosti, gre avtor do konca, do njenega absurda.
A razstava govori toliko o specifičnem oblikovanju spletne subjektivnosti, o novem narcisizmu, ki jih spodbujajo sodobne tehnologije, kot o virilnosti, torej o možnosti hitrega širjenja vsebin po spletu. Štromajerjev virus se je očitno lepo prijel. Del razstave namreč prikazuje tudi to, kako so štromajerjevska kolobarja začeli uporabljati ali v različnih objektih najdevati razni posamezniki – denimo v markacijah, na kolesih, na pokrovih kanalizacijskih jaškov, pa tudi na Černigojevem portretu Srečka Kosovela, na Karlu Marxu, razstavi Irwinov itd in jih po spletu delili z drugimi. Ta del razstave nosi neuradno ime Folk Art, v njem pa težko spregledamo referenco na projekt Irwinov in države NSK, v okviru katere pod imenom Folk Art ustvarjajo njihovi državljani.
K širjenju podobe Igorja Štromajerja z njegovimi kolobarji so pripomogli tudi tradicionalnejši mediji, kot sta televizija in časopisi (vključno s tem, ki ga berete). Medijskim odzivom na njegovo delo, skupaj s portretom, ki ga je načrtno širil, je na razstavi tako odmerjeno posebno mesto.
Očala, majice, nalepke ...
K digitalni vsebini so poleg tega dodali tudi analogni del – tako so v galeriji razstavljena očala z rdečim in belim okvirjem, majice, nalepke z sitim motivom. Gre za eksperiment, koliko lahko tudi ti objekti prispevajo k dodatnemu razširjanju geometričnega motiva, denimo tako, da ovekovečeni na fotgorafijah ponovno zakrožijo po spletu.
Obenem velja na tej zelo izčiščeni razstavi izpostaviti tudi detajl njene postavitve. Glede na to, da je projekt širjenja podobe Igorja Štromajerja in njegovih kolobarjev doma predvsem na spletu, so del projekta razstavili z realno upodobitvijo screen shota – tj. z reliefno »upodobitvijo« njegove internetne strani v veliki dimenziji s sličicami in gumbi te iste internetne strani ter jo osvetlili s projektorjem, tako da daje vtis, kot da je projicirana. Pri tej potezi gre torej prej za vprašanje, kako v galerijo umestiti umetniško delo ali projekt, ki se odvija predvsem na internetu. Kaj se zgodi, ko takšna internetna stran postane ovekovečena in s tem ravno izgubi svoje ključne karakteristike: interaktivnost, dinamičnost. V tem primeru ne gre le za kakšen galerijski trik, pač pa forma prikaza ustreza sami vsebini Masaže ega – namreč poskusu umetnika, kako kanonizirati neko umetniško podobo ali motiv, kako poudariti njen edinstveni status.
Seveda ta poteza ne služi toliko negovanju umetnikovega ega, ampak prej masiranju, gnjavaži, problematiziranju ega in egov, ki se plodijo in razmnožujejo na internetu brez vsake samorefleksije in smisla za humor.
