Tiskane izdaje
So prostorske postavitve, ki odlično funkcionirajo kot razstava, takšne, ki v galerijo sploh ne sodijo, in takšne, za katere bi si želeli, da bi tam ostale za vedno. Med slednje sodi projekt Natalije R. Črnčec Telo barve.
Na razstavi v Umetnostni galeriji Maribor že na prvi pogled najbolj impresionira obrtna perfekcija. Danes se s tem elementom vizualne produkcije ukvarja vse manj avtorjev, šteje le ideja, realizacija se zdi (pre)pogosto drugotnega pomena. Ne pri Nataliji Črnčec, nje ostra delitev na umetnost in obrt, ki se je postopoma zarisovala od začetka 18. stoletja do danes in ustvarila dve ločeni ustvarjalni polji, kot kaže, ne zanima.
Kar je samo osvežujoče. Lahko sicer pristanemo na tezo, da obrti, naj je še tako virtuozna, pač manjka imaginativnih, emocionalnih in intelektualnih dimenzij, vendar je teh vse manj tudi na tako imenovanem umetnostnem področju. Z izjemo intelektualnih – ta komponenta se je razbohotila čez vse mere, teoretična misel skoraj povsem obvladuje vizualno sceno, neredko je fizični artefakt zgolj ilustracija teorema in ne obratno. Kar postaja utrujajoče in dolgočasno.
Danes smo v številnih razstavnih prostorih v najboljšem primeru deležni kakšne lucidne ali duhovite ideje, ki brez ustrezne materializacije ostane zgolj na ravni domislice. Natalija Črnčec nedvomno ima ideje, vendar se ne zanaša na obsežen spremni katalog, ki bi te ideje osmislil, precej staromodno ali celo anahronistično si želi, da bi projekt stal in govoril sam zase.
In to ji tudi uspe. Izrazi, kot so magično, evokativno ali sublimno, so v vizualni umetnosti pogosto zlorabljeni, tukaj jih lahko uporabljamo brez zadržkov, premišljena uporaba objektov, barve in svetlobe v zatemnjenem galerijskem prostoru ustvari specifično okolje dražljajev, ki so izzivi za čute. Ne v smislu epohalnega ali vizionarskega, vsi ti veliki izrazi so danes že devalvirali, dovolj je sinteza estetske dovršenosti, nenavadnega iluzionizma in intimistične atmosfere.
Izraz iluzija vzporednega sveta, ki danes skoraj nikogar več ne zanima, je tukaj povsem umesten, izkušnja se ne dogaja šele ob listanju spremnih študij ali preigravanju različnih filozofskih, socioloških, antropoloških in družbenopolitičnih scenarijev in implikacij, ki jih lahko nosi umetniško delo, temveč v galerijskem prostoru samem. Prijetna sprememba ob sicer precej duhamorni aktualni vizualni produkciji, ki je razpeta med formalizmom in naivno pretencioznostjo.
