Instalacija Christopherja P. Bakerja: spletno mrmranje kot umetnost

Študija o mrmranju raziskuje vzpon mikrosporočilnosti družabnih omrežij twitter in facebook.

Objavljeno
28. oktober 2011 13.24
Posodobljeno
28. oktober 2011 14.15
Igor Bratož, kultura
Igor Bratož, kultura

Lovljenje čustev v družabnih omrežjih? Nič lažjega!, pravi ameriški konceptualist Christopher P. Baker, ki je iz obilice vsega, kar kroži po svetovnem omrežju, naredil prepričljivo umetniško instalacijo.

Letošnji knjižni sejem v Frankfurtu je mnogim ostal v spominu po novem paviljonu, ki ga je postavilo avtomobilsko podjetje Audi: 
v futurističnem, skrbno oblikovanem cirkuškem šotoru, poimenovanem OpenSpace, OdprtiProstor, je potekal niz konferenc, nekatere so bile posvečene tudi skupnim imenovalcem, ki družijo avtomobilsko in založniško industrijo – na primer nastop električne oziroma digitalne paradigme, in kar spodobilo se je, da tudi »umetniško delo«, ki je stalo v sredini, evocira nekaj od te e-prihodnosti. In so našli ameriškega umetnika Christopherja P. Bakerja, ki v svojih delih iz zadnjih let raziskuje zapletene odnose sodobne zahodne družbe z njenimi novimi ­tehnologijami.

Zahodno družbo je seveda treba omeniti zato, ker svet, kot nas je prepričevala reklama izpred nekaj let, nikakor ni le eden, ampak sta dva, usodno pa ju razločuje tako imenovana digitalna ločnica oziroma prepad, o katerem se zdi, da ni ravno zlahka premostljiv. Dejstvo sodobne družbe je, da dostopa do vesolja digitalnega veselja nimajo vsi. Čeprav je dostopnost elektronskih storitev –
evropski in ozeenovski uradniki radi govorijo o »e-vključenosti« –
tako rekoč stvar osnovnih človekovih pravic, zemljevid sveta še zmeraj kaže velike lise, kjer živijo ljudje, ki so jim mobilna telefonija, dostop do internetne povezave in plejada novih storitev, kakor jih omogočajo informacijske in komunikacijske tehnologije, nekaj povsem nepredstavljivega. Organizacija združenih narodov že lep čas opozarja na samoumevnost, namreč da omenjena ločnica ni zgolj tehnološke vrste, ampak natančno riše svet, razdeljen na revne in bogate. Bogati svet, tako s kislim nasmeškom zabavljajo cinični komentatorji, brbota od vsakršnega blebetanja, revni svet pa medtem molči.

Tehnološki apartheid

Novodobni tehnološki apartheid, zaradi katerega se v razvitih delih sveta ne razburjajo kaj preveč, je potemtakem neprijetno, vendar s stališča »vključenih« komaj opazno dejstvo. Christopher P. Baker, zdaj predavatelj na čikaškem Umetniškem institutu, 
s svojimi deli, tudi z instalacijo Študija o mrmranju, ki jo je postavil v Frankfurtu, analizira in razlaga omreženo stran sveta, se z njo ukvarja in se je dotika, še posebej se s svojimi domisleki posveča informacijskim in komunikacijskim tehnologijam, ki omogočajo vsakršno globalno brbotanje vseh, ki si iz nepojasnjenih razlogov želijo ves čas vzdrževati svojo prisotnost v omrežju. Eden od zanimivih fenomenov, ki ga je ta splošna povezanost proizvedla, je namreč spremenjeno dojemanje časa in prostora, nove tehnologije nam z lahkoto omogočajo prisotnost brez prisotnosti, mi oziroma naša beseda je lahko marsikje, ne da bi bili »tam drugje« tudi zares fizično prisotni. Tudi nastopamo drugače, kot da bi le napisali pismo. S svojimi deli Baker lovi digitalno kramljanje, nenehno šepetanje in kričanje, ki ga kdo ve zakaj v neznosni, povsem neobvladljivi količini ustvarja sodobni razviti svet. Pri tem je Američan precej zabaven. O svojem artističnem domisleku je povedal, da si ga je zamislil kot spomenik človekovi želji po povezovanju in komuniciranju z drugimi s pomočjo novih, pogosto mobilnih tehnologij.

Kaj je Baker naredil? Pod strop frankfurtskega Audijevega paviljona je pričvrstil 132 čisto navadnih tiskalnikov in jih povezal 
z računalnikom. S posebej razvitim filtrirnim programom je iz globalne poplave angleških tvitov prestregel tiste, v katerih je bilo mogoče najti niz izbranih besed (na primer dialog, ideje, literatura), hkrati pa je po »globalni pokrajini čustev« v realnem času iskal sporočila 
v angleščini, ki so vsebovala tako imenovane smeške, znake, sestavljene iz ločil, ki si jih je na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja izmislil profesor z univerze Carnegie Mellon 
v Pittsburghu Scott Fahlman – brez :-) za veselje ali strinjanje in :-(za jezo ali nestrinjanje dandanašnji popolna komunikacija menda ni več mogoča –, pa tudi onomatopoetske izraze v slogu arrrrgh, grr in hmmph. Zbrano oziroma izbrano množico tvitov je nato kategoriziral in vsako kategorijo poslal na enega od 132 tiskalnikov, ki so v Frankfurtu ves čas sejma kot veliki slapovi bruhali iz sebe na desetine metrov sporočil. Posebej, tako rekoč ne­ubranljivo so s stropa viseči trakovi očarali vse, ki so bili v bližini, večina obiskovalcev paviljona si ni mogla kaj, da ne bi odigrala partije voajerstva in si malce natančneje ogledala, kaj si ljudje, omreženi z družabnima omrežjema twitter in facebook, sploh sporočajo.

Nesmiselno čudaštvo

In kaj si sporočajo? V Frankfurtu smo obiskovalci imeli občutek, da je 99,9 odstotka sporočil popolnoma nesmiselnih oziroma imajo (kaj precej efemernega) povedati le enemu iz globalnega občinstva, ob tem je bilo mogoče pomisliti, da se je fenomen, kakršen je twitter, iz začetne kolikor toliko smiselne zamisli že na začetku v hipu prelevil v nekaj čudaškega.

Tako sodbo seveda dobiš, če stojiš pred kupi potiskanih trakov in ugotavljaš, da je globalno digitalno kramljanje v obliki, kakršno si je zamislil Baker, pravzaprav le ne­ustavljiv stroj za proizvajanje odpadnega papirja. Menda omenjene trakove reciklirajo ali pa znova uporabljajo v naslednjih razstavnih projektih. Bakerjeva instalacija torej deluje, na zabaven in malce pretresljiv način omogoča videti odnos med opazovalcem in vsebino, dober domislek je seveda tudi to, da iz največjih družabnih omrežij in njunih vsebin naredi »umetnost«.

Nekaterim komentatorjem so se ob Bakerjevi frankfurtski instalaciji utrnile še malce temačnejše misli, da se namreč takšno elektronsko brbljanje – v nasprotju z naključnim kramljanjem 
v dvigalu ali ob pisarniški plastenki z vodo – lahko zapisuje, arhivira in digitalno indeksira ter takšnim ali drugačnim korporacijam ponuja obilico lepega gradiva. Kljub tovrstnim pomislekom je Bakerjeva instalacija ponudila igriv in malce ciničen pogled na človekovo življenje z novimi tehnologijami.