Tiskane izdaje
Slikar in vsestranski umetnik, akademijski profesor in akademik Janez Bernik (rojen 6. septembra 1933), je praznoval osemdesetletnico sredi ustvarjanja in meditiranja. Docela odmaknjen od nekdanjih obveznosti in odgovornosti se zazira v svet in vase v njem le še s prodorno duhovnimi očmi, zamaknjeno zatopljen v notranje življenje kot starodavni modrec in puščavniški videc iz legend.
Njegov dih in utrip se prepuščata nenehnemu risanju. Medtem ko veliko platno ob njem ta čas stoji nedotaknjeno, roka za delovno mizo neprestano energično izreka slikarjevo notranjost na čistino belih listov. V Bernikovih dnevih in nočeh tako že kar nekaj let nastajajo vedno nove intimne risbe – na stotine in tisoče jih je. Umetnik, ki je tudi pesnik, jih dojema kot poezijo in svoj proces risanja izrecno primerja s procesom pesnjenja ter se končno lahko počuti povsem svobodnega, ker je zares svoboden samo, kadar riše.
Medtem ko se mu pogled pred oknom ateljeja v Breznici pri Žirovnici dotika zelenja in ptic v njem, mu notranje oko sega v dosedanje doživljanje, ustvarjanje in mišljenje. Vse to je v njem nerazdružljivo spojeno in izpod risalnega peresa se mu dnevniško rojevajo izrazno žive in pretresljive postave, groteskni obrazi, posvečena prizorišča, fantazmagorije, spomini na otroštvo in družbeno obarvani komentarji na duhovno nesvoboden čas. Zato je umetnikova risba prav toliko znamenje njegovega življenja kot njegovo dihanje in zajema vase ves njegov planetarij in vso njegovo intimo: njegov življenjski zrak.
S to otroško prvinsko linearno risbo se Bernik dotika sebe in vsakogar od nas; kadar izreče še besedo, zaživi v njej modrost, s kakršno odrešuje svojo dušo, dušo slovenstva in dušo sveta. V njej sta zajeta življenjska izkušnja in spoznanje, zamaknjenost v svetost vsega živega, predvsem pa nežna blagost in ljubezen, v kateri po njegovih besedah pesniki »usmrtijo smrt« – a je marsikje na delu tudi hudomušno ali celo zajedljivo izražena ironična distanca, s katere lahko umetnik pokaže jezik vsakomur, tudi lastnim prizadevanjem in umetninam.
Tudi ko Bernikovo ustvarjalno življenje še ni bilo tako samotno in posvečeno samo risbi, je bilo od začetka en sam več kot zapleten palimpsesten proces iskanja, izpopolnjevanja, prekrivanja in žlahtnega lesketanja na poti od estetsko dragocenih in skrivnostno pomenljivih sporočil, listin ali pisem, v katerih se že oglaša za umetnika nepogrešljiva pisava, do odločilnega preloma pred tridesetimi leti, ko so se mu dotedanja iskanja oblikotvorno prerodila in na novo osmislila v skrajno krčevitih, pretresljivo izraznih biblijsko obarvanih arhetipskih prizorih s poudarjeno etično poanto.
Že tedaj je postal umetnik v očeh občudovalcev, vsaj toliko kot slikarjev tudi pesnikov in filozofov, središčna duhovna avtoriteta in »križani bogoiskatelj«, kot ga je pesniško krstil Niko Grafenauer, ter vse globlje zatopljeni mislec in etični presojevalec življenja.
Zatem je postal prav taka brezčasnostna podoba samotnega človeka v kozmosu in nenehnega iskalca in načrtovalca, kot so ekstatični iskalci in poduhovljeni modreci z njegovih nadaljnjih slik in risb, ki – ujeti v svojem življenjskem risu – prenašajo in preoblikujejo svoja likovna bremena v neprestanem, a vedno novem ustvarjalnem dialogu samih s seboj, s podedovanim ustvarjalnim izročilom in še neznanimi duhovnimi horizonti.
Sijajne umetnine, ki so se rodile iz vseh teh procesov in preobrazb, so že dolgo klasične, a živo vznemirljive podobe slovenske in moderne evropske umetnosti, ki bodo obdržale svojo ustvarjalno veljavo in pričevale o krčih in hrepenenjih našega časa tudi v prihodnosti. Janez Bernik je bil zanje že doslej deležen številnih najvišjih časti, odlikovanj, nagrad, uvrstitev v svetovne galerije ter članstev v akademijah znanosti in umetnosti.
Življenjski opus velikega umetnika Janeza Bernika praznično sporoča, da ustvarjalčev zrak nikoli ne zaide, da njegova ustvarjajoča moč nesmrtno živi »kot drugi breg in večna pot«.
