Junaki antike, socrealizma in poparta

Herkulov lombardski podvig

Brescia – Grški Heraklej, ki je v starorimski panteon prodrl kot Herkul, je imel med opravljanjem svojih dvanajstih podvigov zanesljivo enega bolj natrpanih urnikov. Toda med pretakanjem testosterona po mitoloških prostranstvih je našel čas še za kaj, recimo za ustanovitev Brescie, in sicer že med svojo drugo nalogo, med katero se je lotil nesrečne deveteroglave kačje pošasti hidre. Ta naj bi izvorno pustošila po Lerni na zahodu Peloponeza, južno od Argosa, a kaj zato; po mnenju učenih umov iz Brescie, ki se je izoblikovalo že nekje v 13. stoletju, dokončno pa se uveljavilo med poznejšo renesanso, je hidra storila bridko smrt prav v njihovi okolici, kjer je med drugim še danes najti »hidrino jezero« Lago d'Idro. To je sicer ledeniškega izvora, prastari legendi in njenemu osrednjemu protagonistu na čast pa je v Brescii, v mestnem Muzeju Sv. Giulia, pravkar na ogled razstavna novost z izborom antičnih, srednjeveških in renesančnih umetniških izdelkov na temo Herkula.

Tudi s tako ključnimi umetninami, kot so relief s starorimskega sarkofaga iz Nacionalnega rimskega muzeja v palači Altemps v italijanski prestolnici, Herkul iz Sulmone iz Nacionalnega arheološkega muzeja v Chietiju, ki ga uvrščajo med najpomembnejše antične bronaste kipe v Italiji sploh, ali zgodnjerenesančna slika Antonia del Pollaiuola iz zbirke firenških Uffizov, ki se je okoli leta 1460 odločil prav za upodobitev junakovega juriša nad hidro.

Tudi v muzeju Sv. Giulie hranijo pomembno amforo z upodobitvijo Herkula iz poznega 6. stoletja pr. n. št., tokrat v kombinaciji s podobno nesrečnim nemejskim levom, sicer pa razstava ne sledi le antičnim Herkulom in njegovemu vnovičnemu vstajenju v renesansi, ampak tudi trdoživosti legende med srednjim vekom. Prodrla je celo na fasade nekaterih osrednjih krščanskih cerkva, med katere gotovo sodi bazilika sv. Marka v Benetkah. Na njenem pročelju se je, podobno kot na fasadi katedrale v Fidenzi, znašel v 12. stoletju. Univerzalna podoba zmagovitega junaka, ki je kos vsem in vsemu, je bila pač zanimiva tudi za izrazito krščanske čase. Razstava bo na ogled do 12. junija.


Najprepričljivejši socrealist

Rim – Politiki v Moskvi in Rimu so si bili edini, da je ravno letošnje leto pravo za paket okoli 550 kulturnih dogodkov, naslovljen 2011: leto Italije–Rusije, ki bo razdeljen na obe okolji. Reprezentančen razstavni uvod vanj je od tega tedna dostopen v rimski Palači razstav, pa ne z izdelki kakega ruskega klasika, ki je že dolgo kanoniziran tudi na Zahodu, ali z razstavo prodornih sedanjih Rusov, s katerimi se ruska država gotovo lažje identificira, ampak z deli iz sovjetskih časov.

Naslov razstave je Aleksander Dejneka: sovjetski mojster modernosti, gre pa za prvo obsežno evropsko retrospektivo z okoli osemdesetimi izdelki slikarja, ki so mu doma prisodili primat med kolegi iz časov socialističnega realizma. Dejneka (1899–1969) je kot slikar deloval med dvajsetimi in šestdesetimi leti prejšnjega stoletja, današnja umetnostna kritika pa ga iz siceršnjega socrealističnega dolgočasja izpostavlja zaradi prepričljivih formalnih raziskav ter poetičnosti, ki jih je vnesel v svoje delo in s tem dosegel, da je to ostalo aktualno tudi po sesutju nekdanje državne ureditve.

Kot so zapisali v Rimu, Dejneko danes obravnavajo kot referenčno ime pri obravnavanju evropskega realizma, pri čemer je pri tem slikarju, zanimivo, dokaj pomemben tudi sam Rim. Študijsko ga je namreč obiskal leta 1935 in imel v njem priložnost srečanja s trdno mediteransko klasiko. Že pred njegovo razstavo, ki ima, kot omenjeno, status uvoda v program 2011: leto Italije–Rusije, so v okviru tega paketa odprli reprezentančen izbor izdelkov ruskih umetnikov iz Ruskega muzeja v Sankt Peterburgu, in sicer v razponu od pravoslavnih ikon do »ikon« Kazimirja Maleviča. Na ogled so v Muzeju moderne umetnosti Palače Pitti v Firencah, tej razstavi pa so v kontekstu celotnega programa dodelili status »preludija«, torej predigre. Na ogled do 1. maja.


Pri petinsedemdesetih na hladnem

Dunaj – Tudi če ti dnevi tečejo v Kaliforniji, se ti lahko pripeti, da lastno petinsedemdesetletnico proslaviš nekje na drugem, precej hladnejšem koncu planeta. Recimo v avstrijski prestolnici. To se je zgodilo pop artistu Melu Ramosu (1935), ki ga v Albertini od včeraj predstavljajo z reprezentančnim presekom njegovega dela, predvsem s slikami, pa tudi pripravljalnimi študijami zanje.

Povod za razstavo je prav (sicer lanski) Ramosov jubilej, na njej pa so zastopane vse kreativne etape v njegovem opusu, od zgodnjih izdelkov, ki so pripadali svetu ekspresivne abstrakcije, do del, s katerimi se je vpisal v pripoved o ameriškem popartu. Se pravi, trendu, ki ga označujejo kot izraz upora tedanje mlade generacije proti prevladi ekspresivne abstrakcije. Iz tega osrednjega poglavja njegovega dela so prisotne njegove slikarske reinterpretacije junakov stripa na čelu z Wonder Woman, prav tako dela iz poznih šestdesetih let, s katerimi je zaslovel: slike, na katerih je podobe znanih izdelkov iz področja živilske ali tobačne industrije kombiniral z nadvse postavnimi mladenkami iz poglavja »pin up«.

Prisotna so tudi dela iz cikla Pozdrav umetnostni zgodovini, na katerih je klasične akte, recimo Ingresovo Veliko odalisko, spremenil v konzumen, medijski tip golote. V izboru so tudi Ramosove upodobitve kalifornijske krajine, za katere so v Albertini zapisali, da jih večina ne bi povezala z njim.