Južnoafričani na poti – v vagino

Preden vstopiš vanjo, se moraš sezuti, saj gre za svet teritorij.

Objavljeno
30. avgust 2013 13.45
V. U., Delo.si
V. U., Delo.si

Ko vstopiš vanjo - biti moraš bosonog, zaradi vtisa, da se podajaš v sveti prostor - zakriči.

Kmalu pa se ti začne porogljivo režati.

Tako AFP opisuje izkušnjo poti, dolge ducat metrov, na katero je tridesetletna vizualna umetnica Reshma Chhiba poslala svoje sonarodnjake Južnoafričane in ostale obiskovalce Johannesburga.

Instalaciji, ki jo je ustvaila, je nadela oznako »govoreče joni«, pri tem pa se oprla na starodavni sanskrt.

V njem izraz joni pomeni vagino.

Kot piše južnoafriški Eye Whitness News, pa se sklicuje tudi na boginjo Kali, v smislu kljubovanja.

Dvanajstmersko instalacijo je sestavila iz rdečega žameta in bombažnega tunela nad njim, vhod vanj je okrasila s kosmi akrilne volne v vlogi surogata za sramne dlake, s celoto pa se pridružila kolegicam po svetu, ki so se v času, občutljivem za vprašanja odnosa do telesa in njegove rabe ter izkoriščanja v javnem prostoru, za razmerja med nedotakljvo zasebnostjo in javno sfero ter za širša vprašanja spola, že velikokrat lotile preinterpretiranja lastnih rodil.

»Za razliko od žensk moških ne slišiš velikokrat, da bi o svojih intimnih delih telesa govorili na tak način, da bi jih bilo sram ali bi se jim to gnusilo,« je izjavila za tisk. »Že to priča o tem, kako smo bile vzgojene, na kakšen način razmišljamo o svojem telesu. Z instalacijo želim povedati, da je vagina prostor moči.«

Z njo želi opozoriti na patriarhalna razmerja v družbi pa tudi na izjemno število južnoafriških posilstev. V tej državi se letno zgodi skoraj 65.000 spolnih napadov na ženske, kar je med najvišjimi številkami na svetu, situacija pa se ne popravlja.
Pomemben pa je tudi kontekst prostora, kamor je postavila svojo velevagino.

Na ogled je v leta 1909 zgrajenem johannesburškem zaporu za ženske, v katerem so dolga leta preživele tudi nekatere vodilne južnoafriške aktivistke proti apardheidu.

Denimo Winnie Madikizela-Mandela, ki so jo vanj zaprli dvakrat, v letih 1958 in 1976.

Tako je uvodni krik, ki ga je vsakdo deležen ob vstopu v to alternativno svetišče Chhibove, predvsem krik proti tovrstnemu režimskemu zapiranju žensk.