Kaj nam pripovedujejo muzejske vitrine

Vitrina je eden pomembnejših­ kosov muzejskega pohištva z vsaj eno stekleno stranjo. Namenjena je shranjevanju vrednejših muzejskih predmetov in zbirk manjših predmetov ter seveda njihovemu razstavljanju.

Pred več leti so v nekaterih slovenskih muzejih poskušali privabiti obiskovalce tudi tako, da so jim večkrat na leto (ponekod vsak mesec) ponudili na ogled po eno muzejsko dragocenost iz svojih zbirk ali pa manjšo zbirko, iz česar izhaja tudi uveljavljeno ime Vitrina meseca (ponekod, na primer v Gorenjskem muzeju, je to Muzejska vitrina, v Arhivu Slovenije pa glede na njihovo dejavnost Arhivalija meseca). Dogodek se je očitno prijel, saj se v večini muzejev pohvalijo z velikim zanimanjem in obiskom.

Predstavljanje knjižničnih dragocenosti

V Narodnem muzeju Slovenije vitrine postavljajo v čitalnici. Po besedah vodje knjižnice dr. Anje Dular­ so se zanje odločili, ker so se zavedali, da se o knjižnici premalo ve in da njenih zakladov ne poznajo niti ljudje iz hiše, kaj šele širša javnost. Težišče je na knjižničnem gradivu, za popestritev pa predstavljajo tudi predmete z drugih oddelkov.

Teme so povezane z dejavnostjo muzeja in z vitrinami pogosto napovedujejo prihodnje razstave (oktobrska Vitezi na pohodu bo povezana z razstavo o viteštvu Vitez, dama in zmaj, ki jo bodo novembra odprli na Metelkovi). Lahko se navezujejo na različne obletnice ali odzivajo na aktualne dogodke (odprtje Opere,­ volitve, Sanjske knjige in sreča na loteriji je bila vitrina, ko se je na lotu dvignila premija do vrtoglavih številk, vendar nihče iz knjižnice ni zadel, kljub temu da so bile v pomoč stare sanjske knjige …). Trenutno se lahko sprehodimo med posameznimi elementi vezave knjig.

Arheologija in nostalgija

Jelena Justin iz Gorenjskega muzeja Kranj pravi, da je poslanstvo njihove Muzejske vitrine dvojno: sproti predstavljati nove arheološke najdbe in pokazati manjše zbirke iz depojev. »Pri arheološki tematiki skušamo biti aktualni in dosledno slediti najnovejšim najdbam v Kranju. Kranjčani so se že navadili na arheologe sredi mesta, saj vedo, da jim poleg nenehnega skakanja čez izkopne jame omogočajo edinstven vpogled v tisočletja preteklosti. Z arheološkimi raziskavami, ki zadnji dve desetletji potekajo intenzivno, je prišla na dan izjemna dediščina, ki je postavila Kranj v središče evropske preteklosti. Z vitrinami skušamo ozaveščati ljudi o naši skupni preteklosti.« Z zadnjimi arheološkimi najdbami v Kranju je povezana tudi trenutna vitrina Najnovejše izpod arheoloških lopat v Kranju ali Kdo si je privoščil amforo vina iz Grčije?. Z nostalgijo za preteklostjo so povezane tudi nekatere zbirke v depojih. Lani sta veliko zanimanja pritegnili vitrini Gremo po borovnice!­ (o nabiranju borovnic v naših krajih v preteklosti) in Preskrba v časih, ko se je vse dobilo na karte (kako so se ljudje znašli v hudih časih pomanjkanja, ko so gospodinje morale varčevati na vseh koncih). O vsakdanjih stiskah ljudi v 20. stoletju govorijo nakaznice – obsežno zbirko teh drobnih listkov je muzeju podaril Alojz Zavrl (265 potrošniških nakaznic, ki so se uporabljale v tem prostoru v različnih obdobjih 20. stoletja). Brez »nostalgije« je bila leta 2010 odmevna vitrina Zgodba taboriščnika, v kateri so kot opomin na preživete grozote v izgnanstvu, zaporih, taboriščih in na bojiščih z originalno zaporniško obleko in precej gradiva iz Muzeja talcev v Begunjah predstavili zgodbo taboriščnika iz Auschwitza Franca Mravljeta.

Kako plačevati rablja

Veliko zanimivih in nenavadnih dokumentov najdemo tudi med arhivalijami Arhiva Slovenije. Zanje so se odločili, da bi predstavljali arhivsko gradivo oziroma dokumente, »ki so vizualno ali vsebinsko posebej zanimivi, na novo prevzeti v arhiv ali doslej spregledani, povezani z aktualnimi obletnicami,­ družbenim dogajanjem ipd. Tako zasnovana rubrika je lahko reklama za arhivske razstave, odmevnejše prevzeme arhivskega gradiva, nova odkritja in restavratorsko-konservatorske uspehe,« pravi vodja projekta dr. Andrej Nared.

Arhivalija meseca je zaživela v spletni obliki januarja lani skupaj z novo spletno stranjo AS in ima od tristo do šeststo klikov, mogoče pa si jo je ogledati tudi v vitrini pred arhivsko čitalnico. Doslej so med drugim razstavili cenzorsko poročilo o uprizoritvi Cankarjevih Hlapcev, osnutek partizanskega zakona iz leta 1941 v tipkopisu in tisk Zdravljice v partizanski tiskarni leta 1944 …, najbolj šokantna pa je trenutna arhivalija Taksni red za rablje v Notranji Avstriji, katere naslov Spektakel groze že veliko pove o vsebini. Na sedmih straneh je bil izdan junija 1773 v Gradcu in natančno določa, za kaj in kako so bili plačevani rablji.

Podrobnosti ne bi navajali, so pa dovolj zgovorne besede avtorja Andreja Nareda: »Prve štiri od 95 postavk zadevajo splošne stroške za rablja, njegovega hlapca in konja. Ostale postavke so razvrščene v sedem večjih sklopov: tortura, sramotilne in lažje telesne kazni, obglavljenje in druge kazni z mečem ali sekiro, obešanje, kaznovanje s kolesom, sežig, takse za nove, v terezijanskem zakoniku predpisane postopke. Po zadnjem sklopu lahko sodimo, da so bile prej navedene kazni dokaj običajne in da so tu navedene zgolj 'moderne'. Če pa pobližje pogledamo postavke od 88 do 95, se nam lasje pošteno naježijo. Govor je namreč o puljenju in rezanju jezika, rezanju jermen (trakov kože), razčetverjenju pri živem telesu, zabijanju kola skozi srce prej obglav­ljene detomorilke­ … Zadnji sklop, in taksni red v celoti, odseva pravniški smisel za podrobnosti.«