Tiskane izdaje
Filozofinja in sociologinja Renata Salecl dopoldan v Moderni galeriji ter arhitekt in predavatelj Rem Koolhaas popoldan na Ministrstvu za kulturo sta bila osrednja govornika na redni letni konferenci Cimam, na kateri se je danes v Ljubljani zbralo 160 predstavnikov muzejev in galerij za sodobno umetnost iz vsega sveta.
Renato Salecl sicer dobro poznamo iz njenih kolumen v Sobotni prilogi, prav tako pa se je med bralce vsidrala s svojo lani poleti v Britaniji izdano knjigo Choise, ki ji je jeseni sledil slovenski prevod, kmalu za tem pa še naziv slovenska znanstvenica leta ter te dni pri Mladinski knjigi prevod starejše knjige Per(verzije) ljubezni in sovraštva. Bolj dejavno pa je sem in tja prisotna tudi v svetu umetnosti ne samo kot članica boarda Moderne galerije, temveč tudi kot predavateljica (recimo na bienalu São Paulo leta 2006), kot avtorica spremnega besedila v katalogu (na primer za letošnji hrvaški paviljon na Beneškem bienalu, kjer je zagrebški, štiričlanski, ženski kuratorski kolektiv WHW predstavil Tomislava Gotovca), celo kot kuratorica (z razstavo Stephena J. Shanabrooka pred mesecem dni v galeriji Vžigalica) ali preprosto kot sodelavka pri umetniških projektih (na pogovoru v Mali galeriji).
Tokrat je spregovorila o mnogih, nam znanih temah, o tesnobi, izbiri, krizi časa, v katerem se vse hitro spreminja, a tudi o tem, »kako je danes težko razlikovati, kaj je umetnost in kaj ni, kaj je v politiki dogodek in kaj zgleda kot dogodek.« Misel je ponazorila na zgodbi, ki se je nedavno zgodila v Ameriki, ko je na morsko obalo naplavilo gigantsko figuro Legomana, človečnjaka v obliki legokocke, le v dimenzijah, večjih od človeka. V medijih so sprožile debate, kdo je sploh njegov lastnik, nato vprašanja polucije, ker je narejen iz plastike, ko pa ga je lokalni šerif začasno shranil v depoju, so sledile še dileme o pravicah takšnega objekta. Izkazalo se je, da ga je naredil nek umetnik, depo je tako nenadoma postal galerijski prostor, sledile pa so debate tudi o tem, ali in kako lahko obala, če nanjo naplavi skulpturo, postane galerijski prostor. Nenazadnje pa se je končalo z dilemo, kaj sploh je umetnost in kaj ne.
Arhitektura in muzeji
Rem Koolhas je eden najbolj vplivnih ljudi po izboru revije Time, arhitekt in pisec, avtor slovite 1400 strani debele knjige »S,M,L,XL«, ki jo pogosto označujejo za brevir arhitektov. Na predavanju je spregovoril predvsem o arhitekturi v službi galerij in muzejev, posebno danes, ko svet beleži izjemen porast razstavnih piovršin in obiska gledalcev. Samo za ilustracijo je postregel s podatki nekaj od tisočih razstavnih institucij iz vsega sveta. Pariški Pinault ima 33.150 kvadratnih metrov površine, londonski Tate Modern 14.000 m2, newyorški Whitney beleži 5.575 m2 in Moma 43.675 m2, rimska Moca seže do 2.000 m2 in losangeleška Lacma 57.785 m2 ter zuriški Flick 3.740, kar je skupaj 190.905 kvadratnih metrov muzejskih in galerijskih površin. A kaj z vsem tem, ko se povečujejo razstavne površine in z njimi tudi publika?
Njemu je sicer najljubši prostor majhen Sir John Soane's Museum v Londonu (a lahko bi dodali, da je v svojem tradicionalnem duhu arhitekture 19. stoletja za prezentacijo del sodobne umetnosti neprimeren). Pri muzejski arhitekturi se mu zdi pomembno, da se zagotovi mirno in zbrano gledanje umetniških del, zato je potrebno ločiti razstavni del od ostale infrastrukture muzeja kot je restavracija, trgovina, toaletni prostori in podobno. »Muzej je prostor, v katerem se producira vsebina in ne samo razstavljajo umetniki,« je poudaril in ponazoril na primeru slovitega Hermitaga v ruskem St. Petersburgu.
Ta je povabil nekaj uglednih arhitektov, da bi svetovali, kaj storiti z njegovo arhitekturo in prezentacijo umetniških del oziroma kako ga modernizirati. »Američani so menili, da manjka prostor, ki bi bil posebej posvečen ameriški umetnosti,« je spravil v glasen smeh celoten avditorij. Sam je pristal na sodelovanje pod pogojem, da se ničesar ne dograjuje v muzejskem kompleksu, ki ga sestavlja 800 sob. Da, 800, ni napaka. Predlagal je, da osem njih izročijo vsako leto osmim umetnikom, ki jih umetniško preobrazijo na svoj način in v času enega stoletja iz obstoječega naredijo edinstveno umetniško-muzejsko delo. A za takšen projekt bi bil potreben čas. Zato se bodo projekta lotili drugače.
Ravno Hermitage je primer tega, da »ne gre za njegovo fizično, temveč konceptualno transformacijo, za tesno sodelovanje med arhitektom in kuratorjem«. Kakšen bo rezultat in kako bodo razstavne kose, ki segajo od leta 1742 do danes, predstavili v prenovljenem ali na novo »konceptualno transformiranem« prostoru pa bomo lahko videli šele naslednje leto.
