Karel Pečko: velikopoteznost in svetovljanstvo

V Koroški galeriji likovnih umetnosti je na ogled retrospektivna razstava ob jubileju umetnika in nestorja 
galerijske dejavnosti v Slovenj Gradcu. Klasični slikarski motivi so Karlu Pečku še danes najljubši.

Objavljeno
04. marec 2011 16.21
Posodobljeno
04. marec 2011 17.45
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura
Karla Pečka lahko vsak dan srečate v galeriji. Ali v ateljeju nad galerijo, kjer vsako popoldne slika. Ali v Mestni kavarni nasproti galerije, kjer vsak dan prebere časopise in popije dve kavi, ob večerih pa ima stalno omizje, ki ga sestavljajo ljudje različnih profesionalnih profilov. Ne želi si biti zgolj 
v družbi umetnikov in kulturnikov, rad ima najrazličnejšo izmenjavo mnenj in pogledov, kirurg ali inženir imata prav tako zanimivo stališče kot slikar ali književnik. Pri devetdesetih letih je to še vedno njegov vsakodnevni urnik, ki ga prekinjajo predvsem obveznosti ob veliki retrospektivni razstavi v Koroški galeriji likovnih umetnosti ob njegovem jubileju. Prav ta galerija je njegovo največje življenjsko delo.

Seveda so priznanja in hvale tako rekoč obvezen sestavni del vsakega jubileja, vendar lahko brez pretiravanja zapišemo, da bi imel Slovenj Gradec brez Karla Pečka povsem drugačno podobo. Navsezadnje ima tukajšnja galerija verjetno najdragocenejše likovno delo v Sloveniji, in sicer skulpturo pesnika Guillauma Apollinaira, delo Ossipa Zadkina. Zapleti, da je to delo ostalo v Slovenj Gradcu tudi po razstavi, so bili precejšnji, vendar jih je Pečko znal razrešiti diplomatsko, pa vendar nepopustljivo, kakršen je znal biti tudi pri organiziranju razstav tako eminentnih avtorjev, kot so Henry Moore, Daniel Buren, Edvard Munch­ ali Victor Vassarely, ki sicer v mestecu na obrobju obrobne evropske deželice nikoli ne bi ­razstavljali. Še manj bi tukaj pustili svoja dela, ki zdaj ob slovenskih avtorjih, med katerimi so tudi Marko Šušteršič, France Mihelič, Riko Debenjak, Marjan Pogačnik, Božidar Jakac, Ive Šubic, Rudolf Kotnik, Kiar Meško, Dragica Čadež, Janez Boljka in Zdenko Huzjan, sestavljajo izjemno zbirko, v kateri je več kot tisoč del.


Prva razstava namenjena švedskim kuhinjam

Začetki so bili zelo skromni. Pečko se spominja, da je bila prva razstava v povojnem Slovenj Gradcu namenjena – švedskim kuhinjam. Skandinavci, znani po vrhunskem oblikovanju, so menda v mestu, kjer v drugi ali tretji socialistični petletki v trgovinah ni bilo najti kaj več od osnovnih potrebščin, po­vzročili pravo evforijo.

Za kvalitativni preskok je bilo seveda potrebno nekaj več. Slovenj Gradec se je sicer lahko pohvalil z dvema eminentnima rojakoma – skladateljem Hugom Wolfom ter kiparjem Francem Bernekerjem, vendar je bilo to zgolj izhodišče. Najprej je bilo treba najti primerne prostore za galerijo in kot izvrstna lokacija se je pokazala tedanja policijska postaja v centru mesta. In ker je bila zgolj galerija za mestno atmosfero nekoliko premalo, se je Pečko lotil še adaptacije celotnega starega dela mesta, ki je zdaj verjetno med najbolj urejenimi v državi. Neredko je kar Pečko nadziral obnovo pročelij ter budno pazil, da ni kak aparatčik, ki mu za kulturno dediščino ni bilo mar, skazil pomembnega arhitekturnega­ spomenika.


Pomembne umetniške 
in politične osebnosti

Galerijo je bilo treba napolniti še z vsebino. Tukaj se je Pečko pokazal za vse prej kot skromnega organizatorja, pravzaprav je meril najvišje. S spretnim lobiranjem tako na kulturni kot na politični sceni je v Slovenj Gradec pripeljal vrhunske umetnike, obenem pa 
s projektom mesta kot glasnika miru tudi pomembne politične osebnosti, od maršala Tita do generalnega sekretarja OZN Pereza de Cuellarja. Platforma svetovljanske odprtosti, ki je bila v nekdanjem režimu vse prej kot enostavna, se je obrestovala, v Slovenj Gradcu so gostili goste z vsega sveta, kljuke so si podajali avtorji od Indije do ZDA, pri čemer so vseskozi skrbno spremljali tudi umetnike iz sosednjih držav, Slovenije in iz ožje regije. Pri tem je bil mentor seveda tudi Pečko, njegov najbolj znan varovanec je slikar Jože Tisnikar, ena od ikon sodobnega Slovenj Gradca.

Imeti atelje nad prostori galerije se zdi izjemen privilegij. In tudi je. Eden redkih pravzaprav, ki jih Karel Pečko ima, saj je bila njegova življenjska pot vse prej kot lahka. Njegova mladost je obetala malo, pravzaprav se je preživljal z najbolj primarnimi ročnimi deli, kot je denimo čiščenje globač po okoliških gozdovih, dokler ni njegovih risb slovenskih literatov naključno videl pisatelj Tone Seliškar in mu napisal priporočilo za sprejem na likovno akademijo. Tedanji dekan Božidar Jakac je likovna dela s sprejemnega izpita sicer naklonjeno sprejel, vseeno pa mu je svetoval, naj konča srednjo šolo, ne nazadnje so, kot se je izrazil, vsi izrazi na področju anatomije, ki je za slikarja vitalnega pomena, v latinščini. Po dokončnem vpisu na akademijo je dobil izjemnega mentorja Gojmirja Antona Kosa, velikega slikarja in elegana, ki mu je položil na dušo, da je ritem eden od temeljev slikarstva, zaradi česar je treba imeti univerzalno izo-brazbo in univerzalna zanimanja. Med drugim mu je svetoval, naj za izostritev percepcije ritma redno obiskuje opero. In jo je.

Nenehno iskanje

Med študijem je neutrudno skiciral in slikal ter raziskoval najrazličnejše likovne tehnike, saj, kot je povedal, takrat z opravljenim sprejemnim izpitom diploma še zdaleč ni bila zagotovljena, profesorji, ki so imeli zelo visoke kriterije, so študente tako rekoč redno opominjali, da se lahko poslovijo od študija, če ne bodo optimalno izpolnjevali svojih obveznosti. Tedanji čas sicer ni bil naklonjen modernizmu, ta si je le stežka utiral pot ob prevladujočem socrealnem normativizmu, vendar se je prostor počasi le odpiral, pa tudi sicer se Pečko nikoli ni odločil za abstrakcijo, klasični slikarski motivi so mu še zdaj najljubši.

Na prvem mestu je Uršlja gora, ki jo je do zdaj naslikal v brezštevilnih različicah in mu pomeni nekaj podobnega, kot je gora Mont Sainte Victorie pomenila Cezzanu, ob Gau­guinu, njemu najljubšemu slikarju. Zdaj spet več slika. Svoj dolg do družbe je z organizacijskim delom že davno odplačal, pravi, in zdaj lahko slika predvsem za dušo. In se pripravlja na leto 2012, ko bo tudi Slovenj Gradec del projekta Evropske prestolnice kulture. V primerjavi z drugimi mesti so na Koroškem na projekt že pripravljeni. Pravzaprav so pripravljeni že skoraj pol stoletja. Predvsem po zaslugi Karla Pečka.