Tiskane izdaje
Razstavo Vmesna postaja 1 : 1 (s serijo dogodkov) bodo odprli jutri v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi v koprodukciji z zavodom Maska.
Gre za umetniške projekte, ki niso časovno zamejeni, ki so povezani z drugimi področji in poklici ter posegajo zunaj umetnostnega v družbo, politiko in institucije.
1 : 1 je merilo realnosti. Gre za realen čas, realne velikosti in realno dogajanje, ki je preobraženo v umetnost. Umetniška dela v tem merilu niso narejena kot končni proizvodi, ki se jih lahko razstavi, temveč kot dolgotrajni in razvijajoči se projekti. Lahko so celo uničena (Igor Štromajer), ukradena (Marija Mojca Pungerčar), lahko imajo svoje življenje in razvoj (država NSK).
Gre za dela, ki so na razstavi predstavljena in razstavljena v njihovem sedanjem trenutku obstoja. To je torej le vmesna postaja v njihovem življenju in razvoju, ki se nadaljuje. »Umetnost, ki nastaja v razmerju 1 : 1, je vzporedna z življenjem in je ne moremo zajeti v enem objektu ali enem dogodku,« je pojasnila kustosinja razstave Zdenka Badovinac.
»Ta umetnost problematizira naravo umetniškega dela, ki naj bi bilo v svoji zgoščeni obliki predstavljeno kot objekt. Sporoča, da v objektu ni nič več, kot je v procesu življenja nekega umetniškega dela, ki se zgodi pred razstavo, po razstavi in med njo. Razstava sicer vsebuje predmete, nekateri med njimi so prav estetski, zato deluje kot razstava umetniških del. Tudi ne sporoča, da smo ukinili umetniški predmet, temveč problematizira, kje vse je umetnost. Ko se umetniškemu delu v tem procesu kaj zgodi, kot se je z delom Marije Mojce Pungerčar, ki so ga ukradli iz galerije Alkatraz, je to del življenja umetnine. Nekateri umetniki svoja dela uničujejo (Igor Štromajer) ali pa imajo ta dela svojo začasnost, kot je satelit Trevorja Paglena, ki bo poslan v orbito in bo tam eksplodiral. Umetniška dela niso nujno mišljena kot nekaj večnega.«
Institucionalne kritike
Na razstavi je veliko projektov posvečenih instituciji. Umetnost
Z institucijo se ukvarja tudi arhitekt Marko Sančanin, ki korigira dejanske arhitekturne napake v muzeju (napačna namestitev vtičnic, neustrezni stiki zidov nad okni, ki se razcvetajo v razpoke ipd.). Tadej Pogačar sodeluje s svojim muzejem P.A.R.A.S.I.T.E v sobi, v kateri je še en muzejski projekt Walterja Benjamina, ki govori o tem, kako se sploh ustvarjajo umetniški kanon, zgodovina in vrednotenje umetnosti, naš kolektivni spomin, zbirke in muzeji. Mednje bi uvrstili tudi Igorja Štromajerja, ki sam uničuje svoja umetniška dela in sam določa, kdaj je njihov začetek in konec, ne muzej.
Skupnosti in znanja
Tu so še umetniki, ki se ukvarjajo s preoblikovanjem javnega prostora in skupnosti. Marjetica Potrč na nekem vrtu v Amsterdamu ponazori, kakšna transformacija se zgodi v skupnosti zaradi tega vrta. Italijanska skupina aktivistov Isola Art Center sodeluje s projektom, ki traja že dve desetletji in je nastal v industrijskem predelu Milana, v njem pa sodelujejo italijanski in mednarodni umetniki, kritiki, kuratorji, umetniški kolektivi, aktivisti, arhitekti, raziskovalci, študenti in lokalni prebivalci. Gre za problem četrti, v katero vdira kapital in jo preobraža v prostor bogatih, privatizira javne površine.
Sledijo umetniki, ki se ukvarjajo z drugačnimi načini produkcije znanja, s kritiko odsotnosti znanja in s kritiko dominantnih načinov ustvarjanja znanja. Primer je indijska skupina Raqs Media Collective z instalacijo o potrebi po novem znanju. Vanjo so postavili tudi mizo s papirjem, na katerega lahko obiskovalci vpisujejo svoje misli. Jože Barši se v instalaciji navezuje na odstotnost teoretskih ur na slovenski likovni akademiji in ima v okviru razstave branja teorije znanih teoretikov. Beograjska skupina Kontekst kolektiv se navezuje na predvojne izkušnje v srbskem prostoru in z vračanjem nazaj komentira situacijo, v kateri živijo zdaj.
Od časa do vesolja
Na razstavi so tudi umetniki, ki se dotikajo drugačnih ekonomij in ukvarjajo z idejo izmenjave časa. Anton Vidokle in Julieta Aranda sta na internetu ustanovila Time Bank, kjer lahko ljudje izmenjujejo svoj čas. Marija Mojca Pungerčar v svojih socialnih projektih ustvarja prostor, v katerem se nezaposleni lahko učijo veščin, ki jih nato uporabijo v ekonomiji, ki jo sooblikujejo.
Dragan Živadinov, Dunja Zupančič in Miha Turšič sodelujejo s projektom, ki se navezuje na Ksevt in Vitanje kot temeljema za postgravitacijsko umetnost v breztežnem prostoru, ki se v pogojih, kot jih ustvarja telo na Zemlji, ne more razviti. Marko Peljhan je predstavljen z Makrolabom. Del tega projekta je govor ameriškega predsednika Einsenhoverja iz leta 1961, v katerem vizionarsko napoveduje to, kar se danes dogaja z znanostjo in vojaško tehnologijo.
Posamezniki in skupine
Zadnji sklop bi bili umetniki, ki se ukvarjajo z odnosom med posameznikom in skupino. Janezi Janše v svojem projektu odpirajo vprašanja odnosa imena in osebe; kaj se zgodi, ko se neko ime multiplicira. Dva projekta Michelangela Pistoletta se ukvarjata z odnosom med posameznikom in skupino. V prvem iz leta 1975 posameznik še predstavlja glas skupine, v drugem, ki je nastalo nedavno, so posamezniki povezani v mreženju, enakovrednosti svojih pozicij.
Vmesna postaja 1 : 1 je tudi del dogodka Trije redi časa, ki ga pripravlja zavod Maska med 15. in 19. oktobrom ob dvajseti obletnici. V njem so se osredotočili na sodobne produkcijske načine v umetnosti in postavili v ospredje tri obdobja, zgodnja devetdeseta in pojav zasebne iniciative v umetniški produkciji, sedanjost in prihodnost. V času razstave se bo zvrstila tudi serija predavanj, pogovorov, simpozijev, delavnic ter samostojnih razstav.
