Knjige kot umetniška dela

Knjiga umetnika je umetniško delo v obliki knjige. Je specifičen žanr umetnosti 20. stoletja, ki je v zadnjem desetletju postal ena od najbolj modnih oblik sodobnega umetnostnega ustvarjanja s številno umetniško produkcijo, s specializiranimi sejmi (kot npr. newyorški Art Book Fair), posebnimi knjigarnami in celo s kolekcionarji, ki sestavljajo svoje zbirke izključno iz knjig umetnika.

Knjige umetnika, pri katerih avtor največkrat nadzoruje vse faze njihove izdelave, vključujejo oblikovanje, tipografijo, tisk, vezavo, različne materiale in medije, njihove oblike pa so raznovrstne – od zvitkov, upogibank, predmetov 
v škatli do tridimenzionalnih objektov. Pogosto so natisnjene 
v nekaj izvodih ali v majhnih edicijah, lahko pa tudi kot unikatni objekti. Kot predhodnika sicer navajajo angleškega umetnika in pesnika Williama Blaka (1757–1827), ki je knjigo Songs of Innocence and of Experience (Pesmi nedolžnosti in izkušenj) napisal, ilustriral, natisnil in zvezal, vendar se je pravi razmah teh knjig začel stoletje pozneje z avantgardisti, ki so pred prvo svetovno vojno s pamfleti, plakati, manifesti in knjigami poskušali zaobiti utečen galerijski institucionalni sistem in brez njega prodreti do gledalca. Najdemo jih pri kubistih (Guillamo Apollinaire), ruskih in italijanskih futuristih (Natalija Gončarova in Filippo Marinetti), od tam pa jim do danes lahko sledimo skozi ekspresionizem in nadrealizem, dadaizem in povojni letrizem, Fluxus, popart, arte povera, konceptualizem, minimalizem in postmodernizem.

V publikaciji Je to knjiga? 
s podnaslovom Kratek sprehod skozi razvoj knjige umetnika je kustosinja MGLC Breda Škrjanec pregledno podala, da so bile knjige umetnika pomembne tudi za druga umetniška gibanja, na primer eksperimentalno glasbo (John Cage, Henri Chopin), umetnike performansa (Vito Acconci, Robert Morris), umetnike, ki so se ukvarjali s sistemi (Sol Le Witt, Edward Ruscha, Francois Morellet) ter umetnike, ki so se ukvarjali z dokumentiranjem in arhiviranjem (Christian Boltanski, Hanne Darboven).

Prelomna so bila zlasti šestdeseta leta z deli Dietra Rotha v Nemčiji in Eda Rusche v Ameriki. Prvi je knjige umetnika ustvarjal sistematično in tiskal v majhnih izvodih (naredil je recimo knjige z luknjo), drugi pa je svoj prvi primerek leta 1963 sprva natisnil 
v štiristo izvodih (do konca dekade jim je sledilo štiri tisoč novih kosov) ter jim dodal še šestnajst drugih knjig. Oba najpogosteje štejejo med prva avtorja sodobne knjige umetnika, ki je v šestdeseta vstopila kot priljubljena oblika.


Slovenska tradicija

Slovenska tradicija knjige umetnika se začne s skupino OHO, ki jih je izdajala med letoma 1966 in 1969 v majhni nakladi. Avtorji so jih ročno tiskali in izdajali v samozaložbi, označujejo pa jih za intermedijske, saj so na križišču vizualne in zvočne izkušnje. Od tu dalje lahko sledimo novim oblikam, to so vizualni eksperimenti sedemdesetih, fanzini glasbene in umetniške alter scene osemdesetih, hibridizacije različnih žanrov knjige umetnika, neokonceptualni pristopi devetdesetih, knjige v elektronski obliki, kot so cederomi, digitalni arhivi in podobno.

Najdemo jih pri številnih umetnikih, kot so Jože Barši, Vuk Ćosić, Družina v Šempasu, Irwin, Davide Grassi, Ištvan Išt Huzjan, Novi kolektivizem, Veno Pilon, Alenka Pirman, Tadej Pogačar, Franc Purg, Zora Stančič, Tomaž Šalamun, Igor Štromajer, Matej Andraž Vogrinčič, Petra Varl in Eva Petrič.

Knjigi kot umetniški obliki sta se celovito posvetili dve vizualni ustanovi, Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. in Mednarodni grafični likovni center. MGLC ima zbirko avtorskih publikacij in knjig umetnika, ki je oktobra 2010 štela 3782 predmetov, od tega je bilo okoli 945 registriranih knjig umetnika. Zbirka avtorskih publikacij je začela nastajati leta 2001 po donaciji Francoskega kulturnega centra (med njimi Christian Boltanski, Sophie Calle, Roman Opalka idr.), od leta 2002 se je povečalo število odkupov na tem področju, po revitalizaciji bienala pa se je MGLC odprl tudi drugim oblikam umetniškega tiska in med leti 2001 in 2010 odkupil 423 enot (med njimi so Sanja Iveković, Ilja Kabakov, Allan Kaprow, Sol Le Witt, Sigmar Polke idr.), pomemben delež je nastal z donacijami, ki so se močno povečale po Grafičnem bienalu 2003, ki je bil tematsko naravnan na informacijo, dokumentiranje in komunikacijo, del predstavitve pa je bila tudi premična knjižnica, za katero so založniki, umetniki in galeristi prispevali po več izvodov knjig umetnika, knjig objektov, posterjev, revij in časopisov.


Ambiciozno na sejmih

Od leta 2003 knjige umetnika na podlagi javnega razpisa izdaja tudi Zavod P.A.R.A.S.I.T.E., doslej so jih natisnili triindvajset (med njimi Tadeja Pogačarja, Mladena Stilinovića, Zore Stančić, Dejana Habichta, Vlada Martka, Tanje Lažetić idr.), v letošnjem letu pa napovedujejo nove izdaje Mihe Korona (zmagovalec lanskega razpisa), Marka Pogačnika in Sanje Iveković.

Od leta 2008 Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. predstavlja domače umetnice in umetnike tudi na sejmih knjig umetnika, kot so pariški Artist Book International 
v Centru George Pompidou, berlinski Miss Read v KunstWerke, pariški Salon Light, buseljski Pa/Per View ter največji in najpomembnejši sejem knjig umetnika in umetniških publikacij – newyorški Art Book Fair v MoMA PS1.

Lani novembra se je njegova peta edicija pohvalila z rekordno udeležbo sodelujočih. Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. se je sejma doslej udeležil dvakrat (2009 in 2010) kot edini neodvisni založnik knjige umetnika iz regije. Knjige umetnika, ki jih izdaja, so v prodaji v specializiranih knjigarnah, kot so amsterdamska Boekie.Woekie, berlinski Pro-qm in Motto, newyorška Printed Matter ter pariški Castilo-Coralles in Florence Loewy, aktiven pa je tudi v spremljevalnih dejavnostih. Zadnja tri leta Zavod pripravlja Seminar knjige umetnika, ki vključuje razstave, predavanja in pogovore, lani pa je seminarju dodal še mednarodni festival knjige umetnika.

Kljub obilni produkciji in izrazitemu, celo modnemu trendu knjige umetnika kot privlačne umetniške oblike dodajmo, da so te ene redkih, ki ne gredo v razrez. Še več, njihova vrednost z leti narašča.

*

Edward alias Ed Ruscha (1937), ki je spoštovan predvsem med ljubitelji poparta in je eden najbolj cenjenih še živečih ameriških sodobnih umetnikov, embleme ameriškega življenja dokumentira z naslikanimi frazami, hollywoodskimi logotipi, bencinskimi črpalkami in arhetipskimi pokrajinami. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je ustvaril ciklus fotografskih knjig in leta 1963 ustanovil lastno založbo, v kateri je – v nakladi štiristo izvodov – natisnil tudi svojo prvo knjigo umetnika Twentysix Gasoline Stations, ki je v zahodnem umetnostnozgodovinskem kanonu obveljala za pionirsko delo. Med letoma 1963 in 1978 ji je dodal še petnajst novih.


Na Ruscheva dela so se kmalu začeli navezovati številni umetniki, ki so jih bodisi apropriirali (si jih prilastili) bodisi parafrazirali, do danes pa jih je nastalo že toliko, da je produkcija v zadnjih letih skorajda modna in nepregledna. Bruce Nauman, eden najvidnejših ameriških sodobnih umetnikov, je bil med prvimi z delom Burning Small Fires (1968), sledilo je delo Six Hands and a Cheese Sandwich (1971), katerega avtorstvo je pripisano Edu Ruschi (pravzaprav pa je knjigo naredil Joel Fischer).

Vse knjige, ki jih je izdal Ruscha v šestdesetih, so postale predmet predelav. 
Teh petdeset let izjemno pestre produkcije sta vzela pod drobnogled kuratorja Michalis Picher (tudi umetnik ter založnik) in Tom Sowden ter iz gradiva pripravila razstavo od Ruschevih originalov do njihovih apropriacij in publikacij japonskih umetnikov Hiroshige in Hokusaia (npr. Fourtythree Stations of the Hokaido). Za razstavo Follow-ed (after Hokusai), ki je nastala v sodelovanju dveh britanskih galerij (Winchester in Arnolfini) in bo na ogled v Galeriji P74, sta izbrala skoraj sto umetnikov in skupin, spremlja jo tudi publikacija s slikovnim gradivom in seznamom knjig umetnika, ki so nastale do danes kot odziv na Ruscheva dela.