Tiskane izdaje
Performans v londonski galeriji Serpentine 512 ur se počasi približuje koncu. Točno toliko ur bo Marina Abramović od 11. junija do 25. avgusta navzoča v belem prostoru s po 160 obiskovalci naenkrat. Šest dni v tednu, od 10. do 18. ure, 64 dni.
»Težko je, iz dneva v dan je vse težje,« je v video dnevniku izjavila babica performansa, ki je v galeriji samo z občinstvom. Vsak dan v kamero na kratko poroča o minulih osmih urah. Obiskovalci so njen živi material, je povedala.
»To je nekaj najbolj radikalnega, najbolj čistega, kar lahko naredim,« je označila svoj performans. Do zdaj je Marino obiskalo več kot sedemdeset tisoč ljudi. Nekateri ostajajo ure, celo ves dan, mnogi se vračajo večkrat. Pred obiskom performansa se je treba oborožiti s potrpežljivostjo, saj se na vstop lahko čaka tudi nekaj ur. V galerijo lahko novi obiskovalci vstopijo šele, ko prejšnji zapustijo performans.
Kot na tečaju scientologije
Kritik Guardiana je bil na obisku dvakrat, prvič na odprtju performansa. Takrat se je v Hyde Parku, kjer je galerija Serpentine, vila dolga vrsta ljudi, ozračje je bilo prežeto s pričakovanjem, ker nihče ni natančno vedel, kaj bo babica performansa naredila in kako bo potekalo sobivanje z njo.
Drugič ga je vznemirila situacija v eni od sob galerije, v kateri so sedeli ljudje povešenih glav, kakor pri šolskem izpitu. Vsak je imel pred seboj list papirja, kup belega riža in leče. Razvrščali so zrnca, jih preštevali in oblikovali v različne podobe. »Vsa soba deluje kot delo v prazno, enakovredno vlečenju linij v zaporu ali tečaju scientologije, za katerega si pred tem plačal tisoče,« je napisal kritik Guardiana.
Gledalci in eksponati hkrati
Galerija Serpentine lahko med performansom hkrati sprejme 160 ljudi. Njihovo število je omejeno s številom omaric v preddverju galerije, kjer lahko odložijo svoje stvari. Pravzaprav jih morajo odložiti, saj je ravno v tem bistvo performansa.
Tam je treba pustiti uro, mobilni telefon, fotoaparat, tablico ..., kajti »cilj performansa je doživeti trenutek«. Abramovićeva si želi, da se obiskovalci osredotočijo na »zdaj in tukaj«, da ne razmišljajo o času, preteklosti in prihodnosti. Obiskovalci so del Marininega umetniškega dela, so gledalci in umetniški eksponati.
Marina Abramović in njeni pomočniki, vsi oblečeni v črno, so nekakšni vodniki tistim, ki postanejo del performansa. Tam so tri preproste sobe, vsaka je drugačna.
V drugem prostoru ljudje počasi hodijo z nekakšno obredno zbranostjo. Pogovor med njimi je prepovedan. Desno je prostor s poljskimi ležišči. Na njih obiskovalci ležijo s slušalkami. Marina in njeni pomočniki vodijo obiskovalce iz sobe v sobo in jim šepetajo, naj se sprostijo, zaprejo oči, ko hodijo, stojijo ali sedijo, in doživijo sedanjost. Performans je namenjen temu, da se ljudje odklopijo od življenja in vsakršnih dražljajev.
Ženska drama
O performansih 67-letne Marine Abramović so mnenja vselej deljena, o tokratnem pa se kritiki strinjajo, da ni eden njenih najbolj izzivalnih. Koncept je relativno spektakularen: nima koncepta, ironično piše Frankfurter Allgemeine Zeitung. »Akcija ni nič novega, ampak kultivira njeno slavo,« piše Süddeutsche Zeitung.
Sodelavci brez plačila
Abramovićeva je v štiridesetletni karieri s performansi veliko zaslužila. Nekateri ji zamerijo, da ima rada luksuzne reči, očitajo ji tudi, da sodelavce mizerno plačuje in jih izkorišča. Takšni očitki se zgrinjajo nanjo tudi te dni. Abramovićeva je konec julija objavila razpis za prostovoljce, ki bi delali v njenem inštitutu MAI v Hudsonu v ameriški zvezni državi New York.
Zgodba je podobna kot pri zbiranju denarja prek kickstarterja. Ljudem, ki so prispevali denar za inštitut, je Abramovićeva glede na višino zneska obljubila nagrade – za majhen znesek simbolične, kot na primer sodelovanje v procesu kreiranja inštituta, tistim, ki so prispevali deset tisoč dolarjev in več, pa naj bi se posebej oddolžila. Tem je obljubila udeležbo na vaji Dogodek v živo: nič, ki je opisan z besedami: »Marina ne bo delala nič. Vi ne boste delali nič. Vaše ime ne bo javno objavljeno.«
Inštitut bo po besedah Abramovićeve njen ustvarjalni vrhunec in prostor sodelovanja med umetnostjo, znanostjo, tehnologijo in duhovnostjo, namenjen pa bo tudi tistim, ki bi si radi skozi večurni performans očistili telo in duha. »Bo nekakšen Bauhaus našega časa – različni umi z raznih področij skupaj ustvarjajo novo resničnost,« je dejala.
Samopromocija
Slavna performerka ima tudi izjemen dar za samopromocijo. Že nekajkrat je nastopila s pop zvezdniki, v kampanji za svoj inštitut je sodelovala z Lady Gaga. Nedavno je z družbo Adidas posnela kratki film Work Relation 2014 v spomin na svetovno nogometno prvenstvo, ki promovira timsko delo. Tudi ta poteza je spodbudila številne komentarje na njen račun, saj je svojčas kritizirala velike svetovne korporacije.
