Konec Balkanije: zgodba o človeški naravi in njenih posledicah

Andrew Testa: Konec Balkanije, Kosovo 1999–2009

Galerija Fotografija, Ljubljana

26. 1.–23. 2. 2011

Za svoje delo velikokrat nagrajen britanski fotograf Andrew Testa je eden redkih reporterjev, ki se jim ne zdi dovolj aktualno svetovno žarišče le obiskati, ampak se tja preselijo za dlje časa ter tako globlje odslikavajo tamkajšnje dogajanje. Leta 1999 se je naselil na Kosovu, tam ostal šest let in posnel fotografije, ki si jih lahko ogledamo na ljubljanski razstavi. Ob kosovskem predstavlja tudi makedonsko konfliktno stanje, prav tako zaznamovano z medetničnimi nasprotji.

Ob Testovih fotografijah takoj opazimo, da se ni odločil za eno, »pravično« od v dogajanje vpletenih strani, ampak je poskušal biti nepristranski, do vseh ohraniti približno enako distanco. V središču njegovega zanimanja so kdaj pa kdaj tudi podobe, ki pričajo o »velikih zgodbah«, zgodovinskih prelomih, toda zdi se, da ga precej bolj vlečejo miniaturne drame, pretresljive osebne zgodbe, poskusi prebivalstva preseči zaznamovanost s konflikti. Dogajanje navadno prikazuje posredno, prek njegovih posledic.

Testa nam kaže mrtve in žalujoče, ljudi, ki odhajajo, in begunce, ki se vračajo, kaže pomenljive detajle, ki pričajo o stanju stvari, duha, kaže izseke iz vrvenja nacionalno homogeniziranih množic, prepričanih v svoj prav, in kaže pokrajine, značilne, očitno ali manj očitno zaznamovane s tamkajšnjimi dogodki, ali le takšne, ki drugače (npr. z gorami odpadkov) govorijo o istem, podobnem stanju, drugače kažejo isto uničevalnost. Pokrajine, deli naselij, nagovarjajo tudi z arhitekturo, urbano ureditvijo in s šaro, z lokalnimi posebnostmi in absurdi, značilno slikovitostjo in 
s puščobnostjo.

Fotografije so večinoma barvne, le nekaj je črno-belih, oboje pa so zastavljene tako, da iz svojega medija potegnejo optimum, naj je to megličast ali razglednični prizor, prizorišče preteklega poboja ali opustošena notranjost nekoč urejenega hotela, tudi zavetišča tujih fotoreporterjev. Nekateri posnetki so zaradi svoje »večne tematike« (npr. objokovanje mrtvih) domala arhetipski, drugi preprosto lepi v svoji dramatičnosti, na njih je ujeta zloglasna »lepota groze«, nekateri so zelo slikoviti ali izjemno učinkoviti (odtisi čevljev v okrvavljenem snegu).

Testa uporabi različne ravni sporočilnosti, sestavi tudi fotokolaž s portreti pogrešanih, nanizanih na ograji kosovskega parlamenta, nekatere njegove fotografije so tudi izjemno estetske in tako rekoč prehajajo v umetniško fotografijo. Ena takšnih je kompozicijsko in barvno izčiščena stvaritev Uničen vlak ob tirih, s prevrnjenima vagonoma v megličasti pokrajini.

Ob fotografijah so kratki pojasnjevalni napisi, ki razodevajo njihova ozadja, vendar politični kontekst pravzaprav ni izpostavljen, fotograf se ne pretvarja, da ga zares pozna, skorajda nakazuje, da ga nekdo, ki prihaja od zunaj, ne more zares poznati. Vojna se skozi njegove fotografije utegne zazdeti kot nekaj, kar se ljudem pač zgodi, kar jih zagrne, se kot megla spusti na določeno področje, je kot nekakšen naravni pojav, občasno ponavljajoče se stanje stvari. Testovi fragmenti in estetizirani detajli se sicer povežejo v nekakšno celoto, vendar ta kot da pripoveduje predvsem splošno zgodbo o človeški naravi in njenih posledicah ter ob tem razkrinkava in hkrati utrjuje stereotipe ali pa se z njimi preprosto ne obremenjuje.