Lee Ufan: vzhodnjaški minimalizem v slikah in kipih

V ljubljanski galeriji TR3 lastnika Igorja Laha so v torek odprli razstavo slik in skulptur korejsko-japonskega umetnika Leeja Ufana, čigar dela zaradi čistosti, preprostosti in minimalističnosti učinkujejo kontemplativno. Težka materiala (jeklo in kamen), ki ju uporablja, delujeta ne samo lahkotno, ampak­ včasih celo lebdeče.

V delih 75-letnega Leeja Ufana je čutiti vpliv vzhodne filozofije, morda še toliko bolj, ker je študiral filozofijo na Japonskem, kamor se je leta 1956 preselil iz Seula. Že vrsto let živi med Japonsko in Parizom, na japonskem otoku Naošima ima lep muzej, ki ga je projektiral sloviti japonski arhitekt Tadao Ando. Ker je Ufan prvih dvajset let preživel 
v Koreji in naslednjih štirideset na Japonskem, zadnja leta pa na potovanjih, predvsem po Evropi, ga, kot pravi, Korejci vidijo kot Japonca, Japonci kot Korejca, Evropejci pa nanj gledajo kot na Azijca.

Da je to azijski razmišljujoč umetnik, razodevajo tudi njegova dela v ljubljanski galeriji, četudi rečne kamne, ki jih pri svojih skulpturah rad uporablja, prinaša z vseh celin. Kamen iz narave, ki ga je našel sam, je soočil z jekleno ploščo in nastalo je delo Relatum-silence 1979–2009. Umetnik je začutil vibracijo med njima, zato naj bi sčasoma vplivala eden na drugega. Kustosinja razstave Jill Silverman pravi, da so prav vibracijska polja tisto, za kar gre pri času, kajti čas in prostor ne obstajata, temveč sta nekakšen tok. Vidimo le delček informacij, ki nas obdajajo, in Lee Ufan si želi gledalca spodbuditi k občutenju ali razmišljanju o stvareh, ki so očem nevidne. Med drugim tudi o prežemanju energij, o čemer pripovedujejo njegove skulpture.

Ufan ima rad prazen prostor. Pravi, da skulptura razmejuje prostor, ki je specifičen zanjo in vključuje prostor okrog nje, ter dodaja, da so »vrata in okna narejena za sobo, toda praznina ponuja bivalni prostor«. O jeklenih ploščah, ki so pomemben del njegovih tridimenzionalnih del, pravi: »Kljub materialni trdnosti lahko jeklena plošča predstavlja osupljivo okno, skozi katero zrak prosto prehaja od znotraj in od zunaj.«

Ufan poleg kamna v kombinaciji z železom uporablja tudi steklo in v tem primeru se vzpostavi drugačno razmerje. Industrijsko jeklo, ki ga uporablja, je praviloma staro in zato zarjavelo, jekleno ploščo včasih položi na tla, včasih jo nasloni na kamen ali na steno in te skulpture vzbujajo občutek trajnosti v nasprotju s krhkostjo in minljivostjo, ki ju ponazarja steklo. Čeprav se Lee Ufan načeloma ne izraža skozi simbole, gledalec v njegovih delih prepoznava simboliko, navdihnjeno z vzhodno miselnostjo, po kateri celoto sestav­ljata vidno in nevidno, materija in duša. Njegove skulpture in slike govorijo o sožitju človeka z naravo, sedanjosti in preteklosti.

Število elementov na njegovih slikah se je skozi čas zmanjšalo na nekaj odtisov s čopičem. Na njegovih najnovejših slikarskih platnih, ki so se precej povečala, pa je zgolj ena poteza s čopičem, vendar je vsaka drugačna od prejšnjih in vsaka oddaja drugačno vibracijo, pri čemer ni bistvena barva, kakor sam pravi, ampak so bistvene sence. Slikarske kompozicije s sledjo čopiča v sivi barvi zaradi svetlobe in sence tako kot skulpture učinkujejo kontemplativno. Tudi slike tako kot skulpture združujejo ­prostor in čas.

Lee Ufan je razstavljal po vsem svetu, konec septembra so zaprli njegovo retrospektivno razstavo 
v Guggenheimovem muzeju v New Yorku. Poleg kiparja in slikarja ga vedno predstavljajo tudi kot pisca, saj je avtor številnih esejev.