Mandale sodobnega sveta Josipa Gorinška

Izjemni tehnični perfekcionizem v svojstveni različici geometrijske abstrakcije.

Objavljeno
17. september 2013 18.34
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura

»Vsak resnični umetnik je bil bolj inspiriran z lepoto linij in barv in odnosi med njimi kot pa s klasično pojmovano ­vsebino.« S tezo Pieta Mondriana se lahko strinjamo ali ne, vsekakor pa se dediščina geometrijske abstrakcije še zdaleč ne zdi izčrpana.

Smer je v naslednjih desetletjih dobila množico epigonov, se diverzificirala in začela oplajati z vedno novimi teoremi.

Če so Mondrian in njegovi kolegi v gibanju De Stijl še poskušali vzpostaviti univerzalno paradigmo o utopičnem idealu družbe, ki bi temeljila na redu in harmoniji, se je nekdaj vseobsegajoča družbena paradigma razpršila v spekter individualnih likovnih izpeljav; te z modernističnimi principi nimajo več genetske povezave, zato pa so ohranile njihova temeljna izhodišča racionalnosti in redukcije na osnovne geometrijske elemente.

Geometrijske abstrakcije

Slovenija pri tem ni izjema, čeprav o posebnem razcvetu geometrijske abstrakcije pri nas ne moremo govoriti. Josip Gorinšek, ki se je nedavno v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu predstavil z veliko retrospektivno razstavo, je eden naših najbolj samosvojih in nenavadnih predstavnikov teh tendenc.

V stoletju po pionirskih korakih geometrijske abstrakcije se je nabrala obsežna teoretična podlaga ne samo za umetniško, temveč tudi povsem racionalno oziroma matematično ali optično argumentacijo pri razčlenjevanju tovrstnih podob, ki pa se vendarle izogiba zgolj hladnim znanstvenim premisam in sterilni fascinaciji nad igro čistih oblik in barv.

Mikroslike materije, matematični vozli, fenomen fraktalov s svojo neskončno multiplikacijo samopodobnosti oziroma invariantnosti, algoritemske teorije umetnosti, predvsem pa računalniške simulacije podob so nekatera uporabna izhodišča za suho analizo aktualnih izpeljav geometrične abstrakcije (ta pojem sicer postaja preozek in premalo deskriptiven, da bi lahko opisal nešteto njegovih različic), lahko pa seveda operiramo tudi z manj eksaktnimi pojmi, kot so intuicija, občutljivost na določene zvene, vibracije in ritme, miselni in čustveni tokovi, magnetizem, pa tja do povsem odprtega polja spekulacije in ezoterike, kjer lahko njegove kompozicije opazujemo kot nekakšne hiperestetizirane mandale ­sodobnega sveta.

Deus ex machina

V Gorinšku se zdijo vsi ti elementi izredno skoncentrirani, intenzivnost njegovih podob je izjemna. Četudi posamezniku stroga simetrična kompozicija, repetitivnost in hladna barvna skala, sestavljena predvsem iz zelene, rdeče, rumene in črne, niso posebej blizu, mora vsakega, še tako skeptičnega gledalca, fascinirati njegov tehnični ­perfekcionizem.

Njegove podobe so kljub doslednemu izogibanju vsakršnemu iluzionizmu svojevrsten optični čudež. Človek se mora kar nekajkrat prepričati, da gre res za tehniko­ akrila na platno, včasih se zdi, da po popolnosti presegajo celo računalniško grafiko. Tukaj ni sledi­ poteze s čopičem, tako celota kot vsak detajl je izveden z neverjetno preciznostjo, nič čudnega, da eno sliko menda ustvarja leto dni ali še dlje.

Opraviti imamo s sijajnim primerom hiperrealizma, le da v tem primeru avtor ne tekmuje z naravo, temveč z najbolj popolnim računalniškim programom. In ostaja na videz enako neoseben, nekakšen deus ex machina, ki producira podobe, s katerimi se ni enostavno uglasiti, saj gre za zelo subjektivno naravnano frekvenco.

Nekaj naslovov slik je sicer opremljenih z asociativnimi naslovi, večina pa je brez naslovov, tako da tukaj ni mogoče pričakovati eksplicitnega kažipota, vse je bolj ali manj prepuščeno sposobnosti identifikacije posameznika in stopnji njegove senzibilnosti.

»Oblaki niso krogle, gore niso stožci,« je dejal Benoit Mandelbrot, utemeljitelj fraktalne geometrije. »S stališča večnosti so gore prav tako prosojne kot oblaki,« pa je dejal Robert Green Ingersoll. Morda je v teh dveh citatih nekaj osnovnih opornih točk za recepcijo ­Gorinškovih del.