Manifesta 9: ponovno definiranje postindustrijske družbe

V razstavni sezoni 2012 se bo na koledar mednarodnih vizualnih dogodkov vrnila Manifesta, popotniški evropski­ bienale sodobne umetnosti. Njegovo usodo vsaki dve leti določajo na nepopotniškem sedežu bienala 
v Amsterdamu:­ v tamkajšnji istoimenski fundaciji, ki so jo ustanovili leta 1997.

Tokratne, ki bo uporabnike nagovarjala kot Manifesta 9, niso poslali prav daleč, namreč, tik onkraj svoje južne meje, v belgijski del flamske regije Limburg, s čimer bo bienale nadaljeval prakso zadnjih izdaj, ki jih niso gostila posamezna mesta, ampak celotne regije. Denimo Trento in Južna Tirolska v sezoni 2008 ali, nazadnje, lani, regija Murcia na jugovzhodu Španije.

Drugače od dosedanje ustaljene prakse bienala pa se bere napoved organizatorjev o njegovem kustosu. Da, kustosu, in ne ekipi več sodelujočih kustosov ali kuratorski skupini. Tokrat so izdali le vodjo napovedane ekipe, čigar ime ne gre prav zlahka z jezika (pomeni pa »tistega, ki se je spustil kot orel«). To je Mehičan Cuauhtémoc Medina, ki mu bo, kot kaže, na belgijski Manifesti usojeno kraljevati približno tako, kot je bilo njegovemu soimenjaku Cuauhtémocu usojeno vladati nad Azteki v zgodnjem 16. stoletju. Imena ostalih kustosov še niso znana.

Medina je sicer umetnostni zgodovinar, kritik, kustos in trenutno raziskovalec na Inštitutu za estetske raziskave Nacionalne univerze Mehike v Ciudadu de Méxicu in član Teratome, skupine kustosov, kritikov in antropologov, ki deluje v tem mestu. Iz umetnostne zgodovine in teorije je doktoriral na tej strani Atlantika, na Univerzi Essex v Veliki Britaniji, v tem okolju je postal celo prvi pridruženi kustos za zbirke latinskoameriške umetnosti v galeriji Tate. Če se ne motimo, stikov s slovenskim prostorom še ni imel, kar za prodor tukajšnjih avtorjev v izbor Manifeste 9 ni ­najbolje ...

Tema prihajajočega bienala sicer še ni znana. Organizatorji za zdaj le opisujejo okolje belgijskega dela Limburga, nekdaj rudarskega okoliša, v katerem nameravajo ob Manifesti izpostaviti splošne teme redefiniranja postindustrijske družbe, iskanja novih strategij obravnavanja materialne ter nematerialne kulturne dediščine in odkrivanja skupne evropske identitete oziroma novih oblik sodelovanja. Medina je odgovorne v fundaciji prepričal – kot pravijo – z inovativnim odnosom do produkcije ter predstavljanja sodobne umetnosti, izpostavljajo tudi njegov smisel za utrjevanje vezi med umetniško produkcijo, kulturno dediščino in družbenopolitičnimi temami.