Marijan Lipovšek je imel glasbeno in gorniško žilico

Profesorja Marijana Lipovška so poznale generacije glasbenikov. Potujoče razstave njegovih planinskih fotografij (zdaj 
v Bežigrajski galeriji 2) in že tretji natis njegovih planinskih oziroma gorskih spisov pri založbi Modrijan, tokrat z naslovom Kje so tiste steze, kažejo, da je imel veliko občudovalcev tudi med planinci in alpinisti.

Zdaj je povsem jasno, da je Lipovšek imel dve veliki ljubezni: glasbo in gore. Toda razlika je vendarle opazna; z njegovo glasbo smo živeli in jo spoznavali, v gorah pa je bil najraje ali večinoma sam, vendar je to samoto opisoval.

Obe strasti in ljubezni sta segali v najzgodnejše otroštvo in čas prvobitnega dojemanja sveta. Pri štirinajstih je bil Marijan Lipovšek prvič na Triglavu, pri sedmih je začel igrati klavir in čez nekaj let že študiral in igral Beethovnove klavirske sonate. V peti šoli je igral klavir za plese; maturantom, zasebnim plesnim učiteljem za njihove družbe, za gosposko Anteno, družbo za »boljše« družine 
v Ljubljani. Čeprav je bil za ­njihovo družbo premlad, je imel okrog sebe starejše dobre tovariše, godbenike amaterje, ki so zaradi gmotnih skrbi delali isto. Nekaj časa je ob nedeljah igral še v Škofji Loki in od tam opazoval gore. V sedmi šoli ga je profesor Janko Ravnik navdušil za Skalo...

Danes težko razumemo, da so bile gore za Marijana Lipovška sprva zatočišče pred spoznanji, kako težko je življenje. »Tam je bil svet, kjer ni bilo krivic in tlačenja revnih,« pravi v knjigi. Prav tako bralca prevzame njegov odnos do staršev in spoznanje njihove obveznosti do otrok. V gospodarskem in političnem življenju so Slovenci tedaj doživljali hude čase. »Otroci nismo bili slepi za skrbi svojih staršev, ki so se hudo bojevali za obstanek, vendar smo slutili, da je revščina tudi čast, če nastane zaradi­ socialnih krivic.«

Pri trinajstih se je Lipovšek zaljubil v Beethovnove note; pregledoval jih je ob soju plinskih svetilk ob hišnih vogalih. Ne doma pri klavirju ne pri učitelju Josipu Pavčiču mu ni bilo dovolj te glasbe. Kako si je zapomnil Sonato op. 10 v c-molu in še posebej njen Adagio! Prav tako je že spoznal Mozarta in odkril Adagio v h-molu in Rondo 
v a-molu, toda nad vsem je bil vendarle Beethoven. »Pozneje, ko sem študiral Beethovna, sem videl, kako se je to ognjevito srce bojevalo za dosego tistega, kar je vedelo, da obstaja, pa v enem zamahu ni moglo doseči. Kako je ta mož trgal zastor za zastorom, dokler ni dospel do najsvetejšega, do popolne podobe svojih melodij, svojega ­notranjega zrenja.«

Dileme trinajstletnika oziroma štirinajstletnika so bile temelj za njegov čas, ki se je ustavil šele leta 1995, pri petinosemdesetih; torej nad sedemdeset let glasbe in gora.

Razstava kakšnih štiridesetih Lipovškovih fotografij v Bežigrajski galeriji (na ogled do 16. novembra) zaobjema dve časovni obdobji, med letoma 1935 in 1939 ter med 1954 in 1960. Lipovšek je panoramski ekspresionist z nekaj osebnimi intervencijami, ne ravno z reportažno željo postaviti sebe 
s svojo tedaj aktualno opremo (tudi kot turni smučar) ali kot alpinist 
v osebnoizpovedni kontekst. Videti opremo izpred osemdesetih let ni ravno pogost motiv.

Na razstavi je poudarek na Lipovšku kot avtorju planinskih spisov in prevajalcu alpinističnih knjig iz angleščine in nemščine, kot glasbenik pa je predstavljen predvsem s ploščami (LP in CD) ter partiturami in rokopisi nekaj svojih skladateljskih del.

Ob branju knjige Kje so tiste steze s spoznanjem o gorniku in skladatelju ostaja odprto vprašanje, zakaj ob opisih poti in plezanj ni reflektiral glasbe oziroma njenega doživ-ljanja v notranjem sluhu v samoti, ko mu je prav gotovo prihajala »na pomoč«, saj je partiture znal na pamet, glasba pa, kot veste, nikoli ne počiva. Tu je Marijan Lipovšek nekako zamudil možnost posebnega tipa planinske literature, povezanega z refleksijami o glasbi – združitve lepote vida in sluha.

V Nuku hranijo več tisoč Lipovškovih negativov, posnetih z različnimi fotoaparati. Vpašanje je, ali je fotografiral tudi glasbene dogodke, katerim je bil priča, in osebnosti, 
s katerimi je kot glasbenik sodeloval in so bili že tedaj svetovno znani ali pa so postali slavni pozneje, kot indijski dirigent Zubin Mehta, ki ga je prav Lipovšek, tedaj direktor Slovenske filharmonije, kot mladeniča z Dunaja povabil 
v Ljubljano.