Milan Jaros: »V Rome sem se zaljubil na prvi pogled«

»Če nečemu posvetiš dovolj časa, bo prej ali slej obrodilo sadove,« je prepričan dvaintridesetletni češki fotograf Milan Jaros, ki se je v Ljubljani prejšnji teden mudil kot član žirije Emzinovega natečaja Fotografija leta 2012. Dokumentarne fotografije se loteva z velikim entuziazmom in ne misli na kariero.

Kdaj vas je začela zanimati dokumentarna fotografija?

V drugem letniku študija fotografije na FAMU sem asistiral fotografu pri oglaševalski agenciji, kar je vključevalo delo v studiu, fotografiranje tihožitij in portretov. Potem me je prijatelj povabil, naj ga obiščem na Slovaškem, kjer je za neko nevladno organizacijo delal raziskavo na temo romske skupnosti. Sestala naj bi se v romski vasi na Slovaškem, a ko sem prišel tja, o njem ni bilo ne duha ne sluha. Čakal sem in začelo se je večeriti. Romska naselja niso najprijetnejši kraj, če nikogar ne poznaš in ko se stemni. Približeval se mi je plečati Rom, postajalo me je strah in bil sem pod vtisom predsodkov, ki se jih nisem niti zavedal. Ko je pristopil, mi je ponudil prenočišče. To je bil moj prvi stik s temi prijaznimi ljudmi. Kasneje sem v drugi vasi navezal zares pristne stike z romsko družino, pri kateri sem ostal ves teden in se v naslednjih dveh letih redno vračal k njim in jih fotografiral. To sem delal zase, ne po naročilu. Dotlej sem živel tipično življenje meščanskega srednjega razreda, ki me je nekako dolgočasilo. V romski skupnosti sem doživel stik z realnim življenjem, presenetila me je tudi pristnost teh ljudi. To je za vedno spremenilo moj pogled na svet. Zavedel sem se, da nočem delati zaprt v studio, pač pa hočem slikati življenje. Po dveh letih sem te fotografije predstavil na razstavi.

Je dolgo trajalo, da ste dobili »dostop« do njihovega zasebnega življenja? Ste si težko pridobili zaupanje romske skupnosti?

Vse se je zgodilo hitro. Bila je vzajemna ljubezen na prvi pogled. (smeh) V specifičnih okoliščinah se je težko zliti s skupnostjo. Najprej je treba preseči »nepremostljive« kulturne in socialne razlike. Zelo je pomembno vzpostaviti medsebojno zaupanje, da se odprejo vrata tudi v skrite predele njihovega vsakdana. Tako sem šele kasneje lahko prisostvoval dogodkom kot so ilegalne pasje borbe, pogrebi, poroke... Spoprijateljil sem se z možakarjem po imenu František Hrovat, glasbenikom, ki je kasneje celo enega svojih otrok poimenoval po meni.

Če potegnemo analogijo z antropološkim delom na terenu, je ena od dilem, ki se ob tem poraja, da se subjekt opazovanja začne vesti tako, kot opazovalec (s svojimi predsodki) od njega pričakuje. Ste imeli občutek, da so bile kakšne stvari »uprizorjene« samo za vas?

Nikoli. Ravno zato, ker sem se v vas dve leti redno vračal. Včasih sploh nisem slikal. Bil sem samo tam in se z njimi družil. Takrat sem uporabljal majhen fotoaparat in me nihče ni imel za »resnega« fotografa.

Zdi se, da so danes v modi fotografije, ki zbujajo videz dokumentarnosti, v resnici pa so zrežirane. Kakšno je vaše mnenje o njih?

Najboljše dokumentarne fotografije so zame tiste, ki so zelo preproste. Mislim, da fotografi kot so Walker Evans, Robert Frank ali Diane Arbus, ki so dokumentirali vsakodnevno življenje ljudi, niso manipulirali svojih posnetkov. Med tistimi, o katerih govorite, pa je nekaj dobrih, kot sta na primer Philip-Lorca diCorcia ali Andreas Gursky. Vendar imam občutek, da na prirejenih slikah nekaj manjka, kot bi bilo z njimi nekaj narobe. Vidi se, da niso resnične. Sam se na fotografiranje nikoli ne odpravim z idejo o tem, kaj hočem posneti. Rad se pustim presenetiti.

Vaš vzornik in profesor na FAMU je bil tudi Viktor Kolář, eden pomembnejših predstavnikov dokumentarne fotografije.

Njegova predavanja so mi res veliko dala, predvsem zato, ker tega poklica ne gleda samo z vidika obrti. Je intelektualec, ki fotografijo razlaga s filozofskega in antropološkega gledišča.

Po razstavi črno-belih fotografij romske skupnosti ste za diplomo ustvarili duhovito serijo barvnih fotografij o češkem vsakdanjiku.

Imenoval sem jo Czechlands. V času vstopa Češke v EU so potekale vroče debate o pravi in edini češki identiteti, suverenosti naroda in načinih, kako jo ohraniti v veliki novi skupnosti. In kako ujeti tipičnega Čeha, če ne v njegovem prostem času, med gasilsko veselico, na pikniku...

Romska skupnost v času, ko je Slovaška prevzemala evro je bila tudi prva vaša naloga pri reviji Respekt. Ali so vas vzeli zato, ker ste poznali teren?

Mislim, da ne. Res je, da sem po razstavi fotografij romske skupnosti začel dobivati ponudbe za delo pri raznih revijah. Sprejel sem delo pri eni od njih, a potem ugotovil, da se spogleduje z rumenim tiskom in kmalu dal odpoved. Delal sem tudi za revijo Reflex in za lokalni dnevni časopis, kjer sem preživel ravno toliko časa, da sem spoznal, da nočem niti na eno slavnostno odprtje ali novinarsko konferenco več. Revijo Respekt sem redno bral že v srednji šoli in ko so me poklical, če bi zanje delal, sem nemudoma spustil iz rok vse ostalo.

Ta eminentna revija – ena redkih, ki še namenja prostor reportažni fotografiji in raziskovalnemu novinarstvu, – ima zanimivo zgodovino.

Revijo Respekt so leta 1989 po žametni revoluciji ustanovili nekdanji disidenti, člani Listine 77, zbrani okoli Václava Havla. Kasneje je bil nekaj časa lastnik revije tudi sedanji češki zunanji minister Karel Schwarzenberg. Respekt je bil eden prvih svobodnih medijev na Češkoslovaškem. Vsebinsko podoben Spieglu ali Newsweeku. Do leta 2008 je izhajal v podobi črno-belega časopisa, potem pa je zavzel obliko revije v barvah. Prej je izhajal v okoli 15 tisoč izvodih, danes ima naklado 37 tisoč. Zanos in idejo ustanoviteljev ohranjajo tudi novi lastniki in jo nadgrajujejo z novimi tehnološkimi možnostmi. To je ena prvih revij, ki je prevzela aplikacijo za iPad; v enem mesecu si jo je naložilo pet tisoč uporabnikov. Vsebine na spletni strani revije so plačljive, zaklenjene vsebine pa ponujajo bralcem veliko dodatnih multimedijskih vsebin. To je dokaz, da se lahko z inovativnimi načini ohrani pomen tiskanih medijev in s tem tudi fotožurnalizma, katerega prihodnost se zaradi teh stvari zdi svetla.

Pri svojem delu se posvečate tudi družbenim temam in osebam s posebnimi potrebami, avtističnim otrokom in invalidom. Za Respekt ste delali tudi reportaže o poplavah na Češkem, obiskali ste konfliktna območja Južno Osetijo, Libanon, Egipt v času arabske pomladi, ravnokar ste se vrnili iz Libije. Vas zanima tudi vojna fotografija?

Nikoli še nisem bil na vojnem območju. Lani sem v Egiptu doživel precej neprijetnosti, ko so enega mojih kolegov novinarjev ugrabili. Mubarakov režim je začel veliko gonjo proti medijem in zato smo morali predčasno zapustiti Egipt. V taki situaciji kot je bila v Kairu, ne moreš zaupati nikomur, ne ve se, kdo je kdo in na čigavi strani je.

Kako se pripravite na reportažo?

Ponavadi ni veliko časa. V ponedeljek izveš, da moraš v sredo na pot. Veliko si pomagam s spletnimi socialnimi omrežji, kot sta Facebook in skupnost CouchSurfing. To so baze študentov, angažiranih mladih ljudi, od katerih lahko veliko izveš in razširiš mrežo poznanstev. Ko smo bili v Libiji, so nam ravno couchsurferji veliko pomagali. Sicer pa pred potovanjem poskušam prebrati kakšno knjigo o državi, v katero odhajam ali pa berem reportaže o njej. Tako sem pred odhodom na Kitajsko prebral knjigo Kitajsko stoletje italijanskega novinarja in nekdanjega dopisnika za La Repubblico Federica Rampinija, v kateri je opisal tudi svoje doživetje v Ikei na Kitajskem, ki je navdihnilo mojo serijo slik Generacija Ikea. Zanimivo je bilo videti, kako se Kitajci med razstavnimi eksponati v trgovini s pohištvom počutijo »kot doma« in jih, preden jih kupijo, dodobra preizkusijo.

Na predavanju ste omenili, da vas je Kitajska, posebno mesto Čongčing, spravilo na kolena. Zakaj?

Ko prideš v mesto, ki je v svetu praktično neznano, pa ima 30 milijonov prebivalcev in ki s svojimi stolpnicami daje videz futurističnega Gotham Cityja iz filmov o Batmanu, to preseže vsa pričakovanja. To mesto nudi pogled v prihodnost, tako bo videti življenje v velikih mestih na Kitajskem in v Indiji.

Na potovanju po Kitajskem ste eno serijo fotografij posneli tudi s telefonom.

S telefonom, ki ga imam vedno pri roki, sem beležil trenutke, ko nisem imel s sabo fotoaparata. Zdelo se mi je zanimivo, da se je moj telefon, narejen na Kitajskem, vrnil v deželo izvora. Zato sem serijo naslovil Made in China. iPhone ima uporabne aplikacije, ki fotografijo naredijo zelo privlačno, zato je slikanje s telefoni postalo zelo priljubljeno.

Kaj kot član žirije za Fotografijo leta iščete v zmagovalnem delu?

V tekmovanju ni veliko reportažnih in dokumentarnih fotografij. Kot sem uspel videti, se je veliko kandidatov poigravalo s telefonskimi aplikacijami. Rečem lahko samo to, da upam, da bodo hitro opustili to idejo. Vse tako posnete fotografije so namreč enake. Videti so kot bi bile posnete v šestdesetih letih, ta videz pa daje lažno »vrednost« objektom, ki sami po sebi niso zanimivi. To je tipičen primer, ko je v ospredju tehnologija in ne avtor oziroma njegova ideja.