Mirta Kokalj, fotografska Frida Kahlo, dela s srcem, verjame in tvega

Je Portorožanka (Lucijčanka, pravzaprav), ki živi v Milanu. Portorož je majhen, Milano vsaj malce podoben svobodi. Še preden se je rodila, se je v trebuhu nenavadno in po svoje obračala s sestro dvojčico. Živela je običajno študentsko življenje. Tik pred diplomo pa tesnoba in prvinski strah pred zlato kletko. »To ni konec mojega življenja, sem si rekla. Imela sem nekaj čez 7000 evrov prihrankov. V dveh tednih sem se odločila. Po spletu sem izbrala Istituto italiano della fotografia, zasebno fotografsko šolo, v Portorožu pa pospravila vse vezi. Morala sem v svet. Potem sem nekako zvozila prvo, najtežje leto,« pripoveduje Mirta Kokalj, prvonagrajenka na letošnjem Emzinovem natečaju za fotografski niz For Ladies Only.

Povsem običajna študentka andragogike je najprej počela tisto, kar počnejo desettisoči slovenskih študentov: študirala, potovala in veliko fotografirala. Za fotografijo jo je navdušil dedek, ki ji je podaril pravo analogno yashico. Spoznavala je fotografsko abecedo: zaslonka, bliskavica, občutljivost filmov, razvijanje negativov, delo v temnici ... Kaj je kompozicija, zlati rez, barve, svetloba, kritični pogled na svet. Abeceda, o kateri se večini mladih danes niti ne sanja. A kako prav pride obvladovanje analogne tehnike, stare fotografske obrti in poznavanje sodobnih računalniških orodij!

Še kot študentka se je včlanila v fotografsko zdravo jedro Fotokluba Portorož. »Zaljubljena sem bila v črno-belo tehniko, slikala sem odseve in sence, se učila fotografske grafike. V temnici sem lahko čarala in ustvarjala.« Na številnih potovanjih je bilo ničkoliko priložnosti za oblikovanje pogleda na svet. V povsem drugačnem okolju so se rojevale prve reportažne fotografije in prvi portreti ...

Šolanje v Milanu je dramatično vplivalo na njeno umetniško rast. Dneve in večere je preživljala na predavanjih in v studiu. Šola ji je omogočila izposojo določene opreme, učenje fotografiranja v studiu, spoznavala je tehniko, mojstrstvo obrti, predvsem pa so bili pomembni stiki in ljudje, s katerimi se je učila in delala. Pojavili so se prvi naročniki. Za Illy Caffè je v milanskem tednu oblikovanja posnela prva naročena dela. Naročniki hlepijo po novem, svežem, drznem, kreativnem izrazu. Fotografirala je pilates center v Milanu. Medavita (proizvajalec kozmetike za lase) ji je naročil oglaševalski projekt iz modnega, lepotilnega programa. »Tu sem začutila precejšnjo odgovornost. Če projekt ne bi bil uspešen, bi zapravila najmanj kakih 10.000 evrov, kolikor je bilo stroškov za pripravo takega fototermina. Če pa bi vsak mesec dobila tak projekt, bi dobro živela.«

Potem so njo in še štiri druge mlade in nadobudne fotografe angažirali za projekt Italian Design on Tour, Design Exhibition – IDoT. »Fotografirali smo najrazličnejše italijanske izdelke, oblikovane z vrhunskim italijanskim dizajnom. Cilj projekta je bila skupinska razstava v italijanskem kulturnem centru v New Delhiju v Indiji, ob katerem so organizirali še delavnice. Projekt mi je vzel kar nekaj mesecev. Izdelke, vredne tudi po 10.000 evrov in več, smo morali fotografirati kreativno. Proizvodom je bilo treba dati nekakšen italijanski pečat in jih predstaviti svetu. Za nagrado smo potovali z razstavo v New Delhi. Obisk v Indiji sem podaljšala še za nekaj tednov in tam je nastala serija fotografij For Ladies Only, ki sem jih poslala letos na Emzin in požela prvo nagrado,« je pojasnila Mirta.

Razstavljati je začela še kot študentka v Fotoklubu Portorož. Pred desetimi leti je imela prvo majhno samostojno razstavo v koprskem lokalu Skica. Decembra 2009 je poslala na svetovno revijo Digital Camera Magazine fotografijo Sveta zaščitnica (Mirta ji reče tudi Sveta mama). Na natečaju Photographer of The Year 2009 je sodelovalo 100.000 avtorjev z vsega sveta. Njena Sveta zaščitnica je v kategoriji Moda zasedla drugo mesto in bila kasneje razstavljena v Mall Galleries sredi Londona.

Pri naročilih izpopolnjuje tehniko in obrt. Spoznava organizacijo in pripravo ekipe, da nastane popoln fotografski izdelek. Potem se ustvarjanja loti sama, za svoje veselje, pri čemer je snovalec zamisli, scenarist, scenograf, režiser, model, vizažist, stilist in ne nazadnje tudi fotograf ... Vse v eni osebi. »Že samo pri ustvarjanju scene si lahko kreativen. Oblikovanje ambienta je zame ravno tako pomembno kot fotografiranje ali postprodukcija ... To delam zase. Ne za vsako ceno.«

Med doslej najbolj izstopajočimi deli je serija Svetniki (Santini). »Moj svet je domišljijski. Tu sem svobodna in v njem se počutim kot riba v vodi. Nimam omejitev, lahko sem kar koli. Veliko razmišljam o vsakdanjem življenju. Bila sem denimo pretresena, ko sem v Milanu videla prostitutke, kako se prodajajo po ulicah, ob cestah ... Tako eksplicitno. Tudi na italijanskih programih je toliko komercialne razgaljenosti. K problemu sodobne ženske pristopam humorno, s kancem ironije, družbeno angažirano. S fotografijo skušam vzpostaviti stik, rada bi, da bi ljudje razmišljali.«
Na številne načine govori o ženskah. Analizira žensko bit, njene vrednote, ki so porušene. »Moje delo je zelo avtobiografsko. Ne morem fotografirati moškega. Ne bi mi uspelo.«

Je sebe težko jemati za model? »To je nekakšen moj dnevnik. Vse, o čemer razmišljam, skušam spraviti v fotografsko podobo. Slednja vedno govori o avtorju. Zaključek in vrhunec vsega pa je avtoportret.«

Mirta Kokalj pripoveduje različno. Najprej z barvami, sencami, kompozicijo, s podobicami, okoljem, s problemom, ki ga načne, ne nazadnje tudi z modelom, torej s pripovedovalcem zgodbe. Tak izdelek »one woman band« je dragocenejši, bolj iskren, sporočilo zapisano med vrsticami ...
»Ustvarjam dobesedno iz sebe. Če bi začela upoštevati zunanje okoliščine, če bi preračunavala, iskala kompromise, si ne dovolila svobode, potem to ni to. Pri ustvarjanju moraš biti svoboden, glavo moraš imeti čisto, moraš vedeti, kaj hočeš povedati, ne smeš se bati povedati. Ne smeš delati z zavorami in predsodki: Joj, kaj pa zdaj, če komu te fotografije ne bodo všeč. Pri mojem delu gre za notranjo stanje, ki me vznemiri in spodbudi, da začnem kritično razmišljati. Pojavijo se vprašanja, občutki, ki postopoma dozorijo v potrebo, da vse skupaj spravim na papir.« Njene fotografije govorijo o odnosu moški-ženska, o vprašanjih drugačne ženske, o njeni vlogi v družbi, o konfliktih ... Številne svoje izdelke skrbno načrtuje in zasnuje do zadnje podrobnosti. »Stremim k popolnosti. V postprodukciji bistvenega ne spreminjam. Popravim le detalje, odstranim moteče malenkosti. Ali poudarim določene elemente.«

Avtoportreti so nekaj najtežjega v fotografiji, morda zato, ker ni takega nadzora nad vsem, kar sicer mora imeti fotograf, ko slika druge. »Pri avtoportretu se še najbolj zabavam. Sem maskerka, scenografka, model in fotograf hkrati. Moji shootingi so precej komični. Ko je scena nared, luči in stativ na svojem mestu, se oblečem, namažem, potem izmerim osvetlitev, izberem nastavitve, vključim samosprožilec in igra se tako začne. Ob strani si postavim večje ogledalo. Če bi uporabljala daljinski sprožilec, bi vse skupaj izgubilo čar.«

Je Milano pomenil prelom? »Ne povsem. Prej se nisem nikoli toliko prepustila fotografiji. Prej je bila konjiček, postranska stvar, zdaj je dozorela v meni. Moj pogled na svet, zrelost v duši in v glavi pa sem imela že prej. V Milanu sem bila sama s seboj. Lahko sem začela gledati na probleme in stvari z distance.«

Ni imela posebnega vzornika. Priznava pa, da so na njeno delo bolj ali manj vplivale Cindy Sherman, Francesca Woodman, Marina Abramović (z njo je celo sodelovala na neki razstavi) in predvsem Frida Kahlo. Ko so ji prvič rekli, da s svojimi deli spominja na Frido Kahlo, je začela ugotavljati, da ima morda res z njo kakšno vzporednico. Vztraja pri tem, da črpa zamisli iz sebe. »Je pa Milano vseeno veliko mesto in tam je veliko več ljudi, ki razmišljajo podobno kot jaz. Družabno življenje, kultura brbota ... Milano je glede fotografije vendarle nekakšno središče v Italiji.«

Ne razmišlja, da bi se vrnila v Portorož. »Zelo je lepo, ampak tam ne moreš biti v pravem trenutku na pravem mestu. Obala je premajhna. Želim si v okolje, ki mi omogoča večjo rast v karieri. Želim si naprej, v New York morda. Če se hočem uveljavljati, moram razstavljati. Razstave stanejo. Če bi bila finančno bolj pri sebi, bi lahko te načrte pospešila. Še vsaj nekaj let moram delati in investirati vase, v svoj položaj,« pravi mlada fotografinja.

Med svojimi deli ima najraje Svetnike. »Veliko sprašujejo po njih. Aprila bom razstavljala na bienalu v Alessandrii. Moj novi projekt je Woman in Love.«

Kaj pa, če naleti na kritike? »Ne obremenjujem se. Ni mi toliko pomembno, kakšen je odziv. Kdor me vidi, me razume, kdor pa ne, ni nujno. Saj nimamo vsi zmeraj enakega mnenja in enakih čustev, misli ... Lahko se pogovarjam s tistim, ki me razume. Stojim za tem, da je vsako stvar treba početi s srcem, treba je verjeti v to, kar počneš. In tvegati.«