MoMa gosti največjo razstavo abstraktnega ekspresionizma

Vrste čakajočih pred slovitim Muzejem moderne umetnosti (MoMa) na 53. ulici v New Yorku že dolgo niso bile tako dolge. Tudi umetnostni kritiki že nekaj časa niso tako navdušeno pisali o »neverjetni razstavi« (New Yorker) ali o »prvem umetniškem gibanju v Ameriki, ki je doseglo mednarodni pomen« (New York Times).

Razstava o abstraktnem ekspresionizmu v New Yorku The Big Picture bo odprta do 25 aprila. »Nedvomno gre za eno izmed najpomembnejših preglednih razstav v naši novejši zgodovini,« je prepričana kuratorka Ann Temkin. »Pomembno je, da so vse umetnine, ki jih razstavljamo, iz naše zbirke, s čimer prikazujemo tudi zgodovino MoMe.« Razstavljenih je 250 slik, skulptur, risb, grafik, fotografij in filmov svetovno znanih mojstrov, kot so Jackson Pollock, Mark Rothko, Barnett Newman, Willem de Kooning, David Smith, Robert Motherwell, Arshile Gorky, Lee Krasner in Joan Mitchell, in tudi manj znanih umetnikov, kot so Hedda Sterne, Paul Caponigro in Norman Lewis, vsi v New Yorku aktivni med letoma 1940 in 1960.

Bogate donacije

Zbirka MoMe v New Yorku, ki je nastala po zamisli Abby Aldrich, žene Johna D. Rockefellerja, leta 1928, sodi med najpomembnejše zbirke sodobne umetnosti na svetu. Abstraktni ekspresionizem je tesno povezan prav z New Yorkom in s povojno Ameriko. Številni umetniki (Robert Frank, Arshille Gorky, de Kooning) so bili Evropejci, ki so čez Atlantik zbežali pred Hitlerjem, Stalinom ali Mussolinijem. Gospodarski razcvet po drugi svetovni vojni je v Ameriki precej prispeval k temu, da je v sredini prejšnjega stoletja Evropa začela prevzemati tudi primat v umetnosti. Milijarderji, kot je bil Rockefeller, so prispevali denar za nakup precejšnjega števila del, na drugi strani pa so številni umetniki oziroma njihove družine MoMi začele podarjati umetniška dela. Takšna darila, kot jih je muzej dobival včasih, danes niso mogoča. »Takrat so bile slike, ki so jih podarjali, vredne več sto dolarjev, danes pa so vredne milijone,« pravi kuratorka Ann Temkin.
Številni avtorji, ki jih lahko vidimo na razstavi, so imeli svoje razstave, vendar to umetniško gibanje javnosti ni bilo nikoli predstavljeno s takšnim zamahom kot na tej razstavi. Več kot šestdeset let po rojstvu abstraktnega ekspresionizma se zdi, da ta umetniška smer še ni rekla zadnje besede.

Tekma z vzhodnim blokom

Na začetku 20. stoletja je bil Pariz nesporna prestolnica umetnosti, že v tridesetih letih pa so evropski umetniki emigrirali v ZDA, od koder so še naprej ohranjali vezi z umetnostjo, ki je nastajala v Franciji, Italiji in drugod po Evropi. Abstraktni ekspresionizem je bil prva ameriška umetnostna smer, ki se je razširila v Evropo in vplivala na evropske umetnike. Pollock se je s svojimi deli v Evropi prvič predstavil leta 1950 v beneškem muzeju Correr, istega leta so se v ameriškem paviljonu pojavila dela Pollocka, Gorkyja in de Kooninga. Precej zaslug za to ima zbiralka Peggy Guggenheim, ki je bila Pollockova pokroviteljica že v Ameriki, ko pa se je leta 1947 preselila v Benetke, je tudi tam promovirala novo umetnost in Pollocka. V petdesetih letih so tako ameriški abstraktni ekspresionisti razstavljali po številnih evropskih galerijah. Tudi velika razstava Documenta v Kasslu je bila leta 1959 posvečena umetnosti po drugi svetovni vojni in tudi tu je prevladoval abstraktni ekspresionizem.

Cia širila umetnost

Da se je ta umetniški slog razširil v Evropo, je zelo vplivala ameriška politika, ki je v to vključila še obveščevalno agencijo Cia, kar se takrat ni vedelo, na dan je prišlo šele v zadnjem času, ko so spregovorili nekateri akterji in se pojavili nekateri dokumenti. Cia je v obdobju hladne vojne več kot dve desetletji umetnike, ne da bi to vedeli, uporabljala za propagandno orožje. V petdesetih in šestdesetih letih je hotela Amerika uveljaviti svojo kulturno moč in pozicionirati ameriško umetnost glede na evropsko, zato je po različnih kanalih finančno podpirala nov slikarski slog, prvi, ki se je razvijal neodvisno od umetniško močne Evrope.

Tudi umetnike je motila njihova odvisnost od evropske tradicije, kajti Amerika lastnih korenin ni imela. Abstraktni ekspresionizem, ki se je rojeval, se je zdel ameriški politiki kot nalašč za internacionalizacijo in oblikovanje javnega mnenja o kreativni in kulturno močni Ameriki ter za odklon od komunističnih in levičarskih idej, ki so privlačile nekatere ameriške intelektualce in umetnike. Iz dekorativne je država ustvarila elitno umetnost, ki naj bi, kot si je zamislila propaganda, dokazovala ustvarjalno svobodo na Zahodu v nasprotju z državno nadzorovano umetnostjo v vzhodnem bloku s Sovjetsko zvezo na čelu, modernizem v nasprotju s socialističnim realizmom, individualizem v nasprotju s kolektivizmom.

Abstraktni ekspresionisti 
v Sloveniji

Financiranje umetnikov, tudi piscev in glasbenikov, je bilo diskretno, z nevladnimi organizacijami in fundacijami, katerih lastniki so bili bogati filantropi, ki so v strahu pred širjenjem levičarstva in komunističnega umetniškega izražanja tudi sami financirali to umetnost. Visoki zneski, ki so jih plačevali za umetnine, naj bi dokazovali visoko vrednost abstraktnega ekspresionizma.

Tako so se financirale tudi razstave po Evropi in na začetku šestdesetih let smo ameriške abstraktne ekspresioniste spoznali tudi v Sloveniji. Na slikarski razstavi Sodobna ameriška umetnost v Ljubljani in Mariboru leta 1961 je bilo med sodobnimi umetniki predstavljenih največ abstraktnih ekspresionistov, med kar 33 avtorji so bila prvič predstavljena tudi dela Jasperja Jonsa, abstraktnega ekspresionista, neodadaista in popartista ter danes enega najbolj prodajanih še živečih umetnikov, ter njegovega ljubimca Roberta Rauschenberga, umrlega leta 2008. Razstava se je selila po več jugoslovanskih mestih, v Beograd, Zagreb, Reko in Skopje. Šlo je za potujočo razstavo, ki je bila pred tem v zahodnoevropskih mestih.

Prva takšna razstava na naših tleh, Sodobna umetnost v ZDA, je bila že leta 1956 v Beogradu, organiziral jo je MoMa in je prav tako obiskala več evropskih mest. Tudi ta je bila osredotočena na takratno najnovejšo umetniško smer, prikazali pa so tudi nekaj umetnin iz preteklih petdesetih let. Na ogled so bili Gorky, Rothko, Pollock, Gottlieb, Still, Motherwell in de Kooning.

Takšnih del nismo več videli

Takšnih avtorjev in del na naših tleh nismo več videli. Jugoslavija je bila edina med socialističnimi državami, v katero je takrat ta umetnost prodrla, kajti leta 1948 je izstopila iz vzhodnega bloka in se začela kulturno odpirati Zahodu. Ne glede na to pa Zahod nekdanje jugoslovanske republike, vključno s Slovenijo, še vedno uvršča na Vzhod, tudi v kulturnem smislu, in torej tudi slovenske umetnike. Časopis za umetnost The Art Newspaper, na primer, pri pisanju o kakšnem slovenskem umetniku ne pozabi bralcem povedati, da je iz vzhodne Evrope.