Tiskane izdaje
Teza, da so fotografijo iznašli slikarji, ko so vanjo prenesli prvine kadriranja, kompozicije in albertijevsko perspektivo, se zdi presežena, vendar bi za nekatere avtorje pogojno lahko še vedno veljala. Eden takšnih je Herman Pivk.
Ne gre zgolj za formalno transformacijo medija v pozicijo, ki jo sicer zaseda klasična štafelajna slika. Avtor se na svoji veliki retrospektivi v Umetnostni galeriji Maribor Herman Pivk: Noč na oknu predstavlja s preseganjem temeljne pomanjkljivosti (ali pa seveda prednosti) fotografije, to je reproduktivnost in multiplikativnost. In seveda s tem povezanim pomanjkanjem oziroma popolno odsotnostjo avratičnosti, posvečenosti, kultnega, mističnega, skratka vsega, kar sicer še vedno pripisujemo umetnosti, četudi je njena vsesplošna profanizacija že skoraj izbrisala vse te atribute.
Tehnika pigmentnega tiska na platno umešča fotografijo v nov kontekst, pozicionira se ne samo kot vsebinsko, temveč tudi formalno povsem enakovredna drugim umetnostnim zvrstem, če nič drugega, kot unikat. V ozadju je seveda težnja, da bi fotografija dobila ekskluzivni status, doslej pridržan zgolj tradicionalnim tipom vizualne produkcije, to pa Pivk izvede tudi z uokvirjanjem, ki nima zgolj dekorativne funkcije, temveč tako artefakt dobi značaj celostne umetnine, in celo z instalacijskimi postavitvami, pri katerih fotografija doseže tudi svojo prostorsko tridimenzionalno dimenzijo.
Seveda pa gre še vedno za fotografijo. Tehnični perfekcionizem ne more pomeniti popolnega preskoka, četudi v tej tehniki ne gre zgolj za golo in objektivno reprodukcijo sveta, bo fotografskemu mediju vedno manjkal popoln avtorski pečat. Ne v smislu forme ali izpovednosti, temveč na primarni ravni metjeja. Tukaj je primarni nosilec še vedno produkt naprave, poleg tega je mogoče s podobo manipulirati skozi različne analogne ali digitalne postopke, ki spet ne sodijo v klasičen obrtni način produkcije in imamo – naj se še tako trudimo zabrisati izvorno kodo podobe – vedno opraviti s simulakrom.
To so sicer že večne dileme, Pivk jih s tiskom na platno le ponovno obuja in aktualizira, sicer pa status slike seveda ni primaren, razen če sledimo Barthesovi tezi, da fotografija sploh nima fikcijske, projektivne in magične dimenzije; spet točka polemike, ki se lahko seveda razširi v neobvladljivo polje teoremov in se praviloma vedno konča s takšnim ali drugačnim sofističnim diskurzom.
Domiselni izrezi
Kakorkoli že, naj fotografija in z njo povezani postopki obdelave in transformacije pač ponujajo bližnjice in improvizacije v smislu kadriranja, kompozicije in montažiranja ter možnost nenehnih popravkov in adaptacij, ki jih drugi mediji ne, Pivk vse te postopke nedvomno mojstrsko obvlada. Še zlasti kompozicijski izrezi so pri njem zelo domiselni, naj so to figure, krajina, portret, živali (te so še zlasti pogost objekt fotografiranja), fantazmagorični prizori ali povsem abstraktne podobe.
Prav tako je odličen v izbiri teksture barvnega nanosa, ki v primerjavi s fotografskim papirjem v tovrstnem tisku pač igra svojo vlogo. Tukaj ne gre zgolj za vprašanje vizualnega, temveč tudi taktilnega, tako da v formalnem pogledu njegovemu opusu ni kaj očitati.
Kar zadeva vsebino, bi se lahko navezali na misel Diane Arbus, da sta jo pri fotografiji vedno najbolj privlačili »čudaškost in perverznost«. To velja že za medij kot tak, četudi gre za povsem običajno reportažno zvrst, seveda pa se ta občutek še stopnjuje, če se fotograf posveti temam, ki segajo na področja, ki veljajo za marginalna, ekstravagantna ali celo tabuizirana, kljub temu da so vse te oznake v današnjem svetu izgubile večino nekdanjega pomena.
Pivk za razliko od številnih drugih avtorjev ne posega po aranžiranih ali kvazidogodkih, ni neutruden voajer na lovu za posebnimi ali eksotičnimi podobami, »čudaška in perverzna« je pri njem zgolj izpeljava običajnega, groteska temelji na vsakdanjih, neredko celo banalnih prizorih, ki postanejo plen njegove imaginacije.
In tehničnih postopkov, pri katerih te vsakdanjosti dobijo nenavaden, če hočete magičen ali celo sublimen značaj, četudi se ta dva izraza v vizualni umetnosti uporabljata preveč pogosto in površno.
Kompozicija, domišljena, pogosto zelo inovativna, je prvi korak, sledijo precizna uporaba svetlobe in sence, globok potop v črnino, ki je praviloma dominantna, deformacije kontur in v skrajni stopnji razvoj abstraktne strukture, ki ne korespondira več z »realnim«. Seveda pa fotografska podoba tako in tako ni realnost sama po sebi, je pa vsaj njen analogon, te konotacije se potem dopolni z denotacijami drugotnega oziroma drugačnega pomena. Po očesu kamere in očesu avtorja je od tod dalje vse v očesu opazovalca.
