Tiskane izdaje
Ob letošnjem Trnfestu je znova opozorila nase Republika Strip, serija stripovskih albumov, ki jo pri Forumu Ljubljana namenjajo domačim avtorjem.
Daljša je za dve novosti.
Prvo med njima, Skrivnostni svet elementov, podpisuje Matej Kocjan - Koco, drugo, Založeni raj, Izar Lunaček.
Serija je po novem daljša za slabe tri centimetre, kar za sodobno slovensko stripovsko produkcijo ni malo. Ob Trnfestu, v okviru katerega sta se oba vpletena avtorja predstavila z razstavama stripovskih tabel, ju povezuje tematsko osredinjenje na univerzalno vprašanje odnosa človeka do sveta, do njegovega ustroja in ne nazadnje razloga, vzgiba za njegov obstoj.
A sta si zelo različna. Koco je empiričen, fizičen in predvsem znanstven, Lunaček pa vseskozi metafizičen in v svojem stripu, ki je novost le na papirju, sicer ga je bilo mogoče spremljati že na medmrežju, dokazuje, da božja pota ostajajo – neskončna.
Koco je s Skrivnostnim svetom elementov sijajno segel v razvoj kemijske znanosti in pri nas odprl nov žanr stripovskega posredovanja naravoslovnega znanja v obliki albuma. Oprl se je na Povesti o elementih ruskega pisca I. Nečajeva (izvirnik je izšel leta 1940, prevod sedem let zatem), v albumu pa te popelje na pot odkrivanja kemijskih elementov. V času, ko je znanost v domeni inštitutov ali velikih korporacij, seže v romantična stoletja, ko so izza odkritij še stali posamezniki, ki so imeli opraviti s svinjskimi mehurji, opilki ali kakim urinom.
V jedru Kocove pripovedi je lov znanstvenikov na kemijske elemente, uvede pa jo »cepljenje« zraka na »živi zrak«, kasneje imenovan kisik, in preostali »mrtvi zrak«, kar je bil prvi dokaz, da zrak ni element, temveč zmes.
To se je zgodilo v 18. stoletju, sledi razkritje niza kovin in ostalih elementov, znanih iz periodnega sistema, zatem sestavljanje novih, ki jih v naravi ni, do končnega poskusa stvaritve elementa, težjega od najtežjega, radioaktivnega urana, ki se konča nepredvidljivo. Namesto da bi se jedro njegovega atoma, obstreljeno z nevtroni, povečalo, se je raje razcepilo in uvedlo atomsko dobo.
Lunačkov Založeni raj je nadaljevanje dela, ki ga je začel v – Delu. Na kulturnih straneh je gostoval z dvoetažnim stripom (O)klepaj, katerega vrhnje nadstropje je bila pripoved o kapitalističnem želvaku in proletarskem polžu, v spodnji pa je s filigransko natančno risbo, najprepričljivejšo daleč naokoli, razvijal drobno rajsko pripoved o Adamu in Evi z omniprezentnim Bogom izza hrbta in horizonta.
Junake iz tega pasičnega stripa je zatem večkrat razvijal v albumski obliki, pri čemer se je v Založenem raju odločil le za spodnji, rajski del, ki je zlasti v časopisni obliki ustvarjal izrazito humanističen vtis. Bog je bil v Lunačkovih duhovitih rajskih dogodivščinah že zaradi miniaturnosti pošteno marginaliziran, oropan sleherne maestetičnosti in podvržen človeku. Pravzaprav kar stripovskemu avtorju, ki je bil proti njemu vsekakor velikanski.
Kot na spletu je tudi papirnati Založeni raj predvsem zasebni Lunačkov festival humorja na temo Boga in njegovega (precej razširjenega) sorodstva, hkrati pa dokument preobrazbe njegove risbe. Od osmega poglavja dalje, zatem ko je stvarnika poslal na trda pogajanja v vrtec, je svojemu pikolovskemu tušu in rotringu dodal še milino lavirane risbe.
