Ocena fotografske razstave Mašin svet

Intenzivno in neposredno fotografiranje zapuščenih hotelov, cerkev, bolnišnic in šol.

Objavljeno
04. februar 2013 16.40
Vladimir P. Štefanec
Vladimir P. Štefanec

Maša Kores (1985) je novo ime na našem fotografskem prizorišču. Mlada ustvarjalka je doslej samostojno razstavljala le v nekem domu za ostarele, njena ob razstavi objavljena biografija sestoji iz treh skopih vrstic, v katerih pa naletimo na bistveni podatek, da namreč raziskuje in fotografira zapuščene hotele, cerkve, bolnišnice, šole. Ob tem se nam lahko zazdi, da Koresova pravzaprav ni nekdo, ki bi iskal zanimive fotografske motive in jih potem ovekovečal, ampak da gre bolj za fotografsko dokumentiranje njenega priljubljenega početja, da gre zares za koščke njenega sveta, življenja, kot sugerira naslov razstave.

Kljub navedenemu ta ni povsem kompaktna. Na nekaterih posnetkih se namreč pojavi avtoportretni lik, ki skupaj z zelo povednimi naslovi fotografij prevzame vlogo izpovedovalca dovolj čustveno obarvanih vsebin. Te govorijo o osamljenosti, izločenosti, izvzetosti, zapuščenosti, nepripadanju, brezizhodnosti ... in vsebujejo splošno bivanjsko trpkost, kakršna zaznamuje drugačneže, obstrance, neprilagojence.

Lik s teh posnetkov me je, tudi zaradi vizualne podobnosti, spomnil na nosilnega iz filma Betty Blue, posnetega po romanu francoskega pisatelja Philippa Djiana 37,2° zjutraj. Tam gre za polnokrvno punco, ki je kot takšna ves čas v težavah, dokler je nazadnje ne doletita norišnica in milostni konec. Tudi temnolaso dekle s fotografij na vsaj dveh posnetkih vidimo v razdrapanem, propadajočem bolnišničnem okolju, ki spominja na psihiatrično ustanovo, naslov najbolj neposrednega avtoportreta, s katerega nas avtorica gleda skozi zasteklena vrata »azilčka«, pa zelo naravnost omenja norost.

A podton teh posnetkov je jasen, ni nor drugačni, izločeni posameznik, ki se je zatekel v opustelost simbolike polnih razpadajočih zgradb, ampak družba, okolje, iz katerega se je ta umaknil. Raziskovanje starih stavb, iskanje skritih kotičkov, občasnih zatočišč v njih je v zadnjih letih namreč postalo prava subkultura, ki privlači specifični del mladih in na poseben način priča o njihovem položaju in doživljanju sveta.

Interierji z ostalih fotografij so brez ljudi, nekateri nas nagovarjajo s propadajočo mogočnostjo, ki vsebuje tudi romantični pridih, drugi s pomenljivimi detajli. Zgodbo v zgodbi pa pripovedujejo prizori, na katerih v glavnih vlogah vidimo pozabljene invalidske vozičke in umazane, zapuščene ginekološke stole, ob katerih se tematika razstave še posebej izostri, preide na zelo intimno, skoraj bolečo raven.

Vse fotografije niso vrhunske, očitati jim je mogoče kakšno tehnično pomanjkljivost, nedodelanost, vse po vrsti pa delujejo iskreno. Zlivajo se v sugestivno fotografsko pričevanje, ki nas prepriča s svojo intenzivnostjo in neposrednostjo.