Tiskane izdaje
Sicoe je zadnje čase očitno kar produktiven. Po lanski predstavitvi v Mestni galeriji Ljubljana 2 je zdaj na ogled postavil že novo serijo slik, olj na platnu, večinoma z letošnjo letnico. Če je na prejšnji razstavi eno od glavnih vlog namenil nosorogu, sta zdaj njegovi vodilni živali zajec in žirafa, a to je le del zgodbe tokratne postavitve, ki jo spremlja tudi avtorjev »Manifest kričača«. V njem Sicoe poudari nezaupanje do razuma in umetniških projektov na eni in veselje, strast, čustva, ustvarjalni nemir na drugi strani, podčrta svojo zavezanost intuiciji in notranjemu glasu, predanost užitku slikanja. Z besedami torej izrazi, kar že dolgo počne s svojimi čopiči, to, kar gledalci občutimo ob njegovih slikah.
S tokratnimi avtor nadaljuje svojo živobarvno slikarsko zgodbo, spet naletimo na nekaj parafraz in omažev umetniškim predhodnikom, spet opazimo nekaj značilnih slikarskih elementov, na primer srca, šamane, kaktuse …, ki so z leti postali Sicoev zaščitni znak, nekakšni kodi, likovno-vsebinski znaki. A na slikah je tudi veliko novih likovnih elementov in oblikovnih rešitev. Platna so zelo različnih formatov in s temi so dobro usklajeni tudi motivi in barvna polja, ki imajo opaznejšo vlogo, saj so postala pomembnejši samostojni element kompozicij kot v preteklosti, ko so bila predvsem podlaga za raznovrstne figuralne elemente.
Na nekaj slikah se tudi tokrat srečamo z različnimi elementi množične kulture, a tudi teh je manj kot v preteklosti ali pa so drugačni. Opazna je prisotnost etnoloških motivov iz »divjih«, zunajevropskih kultur, opazimo nekaj na nov način naslikanih in kompozicijsko umeščenih figur (retro skakalci v vodo), nekaj poudarjenega infantilizma (Drevo), kakšno ironično »miselno« in iskreno srčno shemo … Razstavna celota je dinamični preplet vseh omenjenih elementov.
Deluje kot še en zagovor iracionalnega, eruptivnega, živahnega, komunikativnega, vitalističnega slikarstva, ki kljub nekaj ironičnim, pomenljivim in »realističnim« komentarjem učinkuje optimistično. Gre torej za še eno esenco slikarstva kot ga vidi in živi avtor, za še en korak na poti, ki ga je naredila prepoznavnega in priljubljenega. Sicoe je torej še vedno približno takšen, kakršen je bil, četudi tokrat tudi na nekoliko drugačen način, ob kakšni sliki pa imamo vseeno občutek, da smo podobno že videli. A tudi takšno motivno »kolobarjenje« je del njegovega slikarstva, sestavljanja vedno novih slikarskih sestavljank, daleč od vsake metafizike.
Vladimir P. Štefanec, likovni kritik
