Tiskane izdaje
Na svetu je veliko več idej, kot si jih lahko intelektualci zamislijo. Tezo Michela Foucaulta bi lahko nadgradili z mislijo, da bi tukaj morali stopiti v ospredje umetniki, ki so pri produciranju idej veliko bolj domiselni, vendar se v danes popularnem trendu izenačevanja umetnika in intelektualca to izkaže za zapleteno nalogo.
Od kod takšna obupna želja umetnika po intelektualnem statusu, ni težko ugotoviti. Gre za strah pred inferiornostjo pri analizi in interpretaciji umetniškega dela, predvsem pa za poskus, da se s teoretičnim diskurzom temu delu zagotovi primerno ekskluziven status.
Pojav, ki izvira iz nekdanjih avantgard in se nadaljuje v neo-, post-, trans-, meta- in kar je še izrazov za današnjo psevdoavantgardo, se – predvsem kot sociološki fenomen – še lahko tolerira pri določenih relevantnih kolektivnih multidisciplinarnih opusih, precej komično pa deluje pri individualnih avtorjih. Pri fotografu Juretu Kastelicu, ki je pravkar diplomiral iz fotografije na brightonski univerzi in se zdaj predstavlja v mariborski fotogaleriji Stolp, so že zaznavne tovrstne tendence.
V razstavo nas vpelje z navedbo Lacana, namreč da »to, kar gleda, ni nikoli to, kar želi videti«, sledi še dokaj obširen spremni tekst, ki mu sicer ni kaj očitati, vendar je z množico citatov še en primer forsiranja arbitrarnih vzporednic, ki sicer lahko imajo določeno težo, lahko pa tudi ne, danes je pač mogoče povezave povsem poljubno skrojiti v zapleten miselni vzorec oziroma teoretični patchwork.
Vso to teoretiziranje je toliko bolj odveč, ker je po številnih študijah vpliv teorije na likovno oziroma vizualno prakso zanemarljivo majhen, pravzaprav ga sploh ni, četudi imamo danes občutek, da izjemna inflacija besed ne samo osmišlja, temveč tudi usmerja produkcijo. Gre za iluzijo, saj za vizualno umetnost povsem enako kot za književnost, film, gledališče ali glasbo velja, da mora prepričljiv produkt stati sam zase; teoretična razlaga je lahko v najboljšem primeru poglobljen interpretativni pripomoček (ki bi ga težko obravnavali kot univerzalen napotek za dešifriranje podobe), v najslabšem pa prazno modrovanje.
Ali torej fotografije Jureta Kastelica stojijo same zase? Težko reči, predstavljeno gradivo mladega fotografa je že po obsegu preskromno za dokončno oceno. Nedvomno gre za dovolj suvereno obvladovanje tehničnih in metjejskih plati, poigravanje z vizualnimi učinki, »prevarami«, izrezi, fokusiranjem na detajle in kadriranje je lahko nastavek za dovolj zanimiv razvoj, vendar le, če se bo mladi fotograf posvetil predvsem fotografiji in manj njenim teoretičnim utemeljitvam ter iskanju globokoumnih in domnevno kompleksnih ozadij.
S tezo ruskega pisatelja Leonida Borodina, da je intelektualec marsikdaj povsem koristen, generalno gledano pa je bolj ali manj pomilovanja vredno bitje, se lahko strinjamo ali pa ne, vendar bi od ljudi, ki se želijo ukvarjati z umetnostjo, pričakovali, da svoje poslanstvo jemljejo zares.
Če bodo sposobni še tako umetelno in sofisticirano verbalno utemeljiti svoje povprečno delo, bo to ostalo povprečno tudi ob nekaj kilogramov težkem katalogu. Če bo dobro ali odlično, bodo katalog in tam zapisane teze bolj ali manj odveč.
