Tiskane izdaje
Seznam znanih del vodilnega francoskega neoklasicista, slikarja Jacquesa Louisa Davida (1748-1825), je po novem daljši za eno sliko, za njegov portret Napoleona Bonaparteja, naslikan leta 1813. Torej v zadnjem obdobju cesarjeve evropske avanture, ki je sledilo porazu njegove vojske v Rusiji. Leto 1813 je bilo leto bitke narodov pri Lepizigu, ki jo je Francija izgubila, leto zatem pa kapitulirala.
Napoleon je bil pregnan na Elbo, od koder se je zatem sicer vrnil, a prišel le do - Waterlooja.
Kot so zapisali pri STA, kjer se sklicujejo na francosko tiskovno agencijo AFP, je portret dve stoletji veljal za izgubljenega, ponovno pa so ga odkrili onkraj Atlantika, v New Yorku.
Sedanji lastnik, zasebni zbiratelj iz New Yorka, ga je na dražbi leta 2005 kupil za okoli 18.000 evrov, saj je tedaj veljalo prepričanje, da gre za kopijo. A je dal sliko očistiti, nato pa jo je ponudil v presojo poznavalcu umetnosti Simonu Leeju, ki je potrdil Davidovo avtorstvo.
Sedaj bi bila lahko vredna tudi stokrat več.
Delo ima sicer znano preteklost. Nekoč je bilo v zbirki družine Borthwick-Norton na gradu Borthwick na jugu Škotske, zatem pa je prešlo v last Škotske kraljeve akademije.
Simon Lee z Univerze v Readingu je dejal: »Ni sicer jasno, kako je slika prišla na Škotsko, je pa dejstvo, da sta bila v zgodovini Francija in Škotska združeni proti skupnemu sovražniku - Angliji. Njena prisotnost na Škotskem je tako dokaz občudovanja cesarja.«
Očiščeni portret Napoleona priča tudi o odnosu med Davidom in njegovim pomočnikom Georgesom Rougetom. »Slika sicer nosi Davidov podpis, je pa čiščenje pod vrhnjimi plastmi barve razkrilo ime Rouget in letnico 1813,« je pojasnil.
V Davidovi delavnici je bila sicer običajna praksa, da je Rouget prenesel podobo na platno ter v glavnih obrisih izrisal kompozicijo in nanesel prve barve nanose. David je nato sliko dodelal in ji dal končno podobo. »Sam verjamem, da je na tak način Rouget želel izpričati svoj delež v procesu, saj je vedel, da bo njegovo ime prekrito. To je bilo majhno dejanje upora,« je dodal Lee.
Čeprav bi si po njegovih besedah marsikateri zbiratelj ali muzej želel slike, na kateri sta dve imeni, znebiti, pa je to pravzaprav dokaz, da gre za avtentično stvaritev Davidovega delovnega procesa.
David je bil sicer Parižan. Šolal se je v delavnici Josepha M. Viena, pozneje na Kraljevi akademiji. V letih 1775-80 je obiskal Italijo in se navdušil nad antiko, kmalu pa začel slikati zgodovinske prizore v neoklasicističnem slogu.
Po revoluciji je bil republikanski jakobinec in član konventa, kmalu zatem pa, ravno obratno, dvorni slikar uzurpatorskega cesarja Napoleona. Njegovo cesarstvo je slavil na velikih podobah - s kronanjem vred -, tako da tudi motiv novoodkrite slike ne preseneča. Ohranjena je serija njegovih portretov Bonaparteja.
Po padcu tega svojega priljubljenega porteriranca in vrnitvi Burbonov se je umaknil v Bruselj (čeprav mu je tudi Ludvik XVII. ponudil položaj dvornega slikarja), kjer je slikal podobe z mitološko vsebino.
