Odprtje 30. grafičnega bienala

Otvoritveni teden z razstavami, performansi in akcijami.

Objavljeno
13. september 2013 18.06
Maja Megla, kultura
Maja Megla, kultura

Današnje odprtje enega najstarejših bienalov, ki je posvečen grafiki, ob njegovi šestdesetletnici prinaša vrsto razstav, ki se bodo postopno zvrstile v prihodnjem tednu. Osrednjo je pripravila gostujoča ameriška kuratorica Deborah Cullen na dveh lokacijah, v Moderni galeriji in v MGLC, v Cankarjevem domu so ji dodali pregledno zgodovinsko razstavo, v Jakopičevem paviljonu in v MSUM pa razstavi lanskoletnih dobitnikov bienalnih nagrad. Na ogled bo še kopica manjših v Švicariji, Kresiji, galeriji Lek, na Ljubljanskem graduin v začasnem razstavišču na Vošnjakovi.

Razglasili so tudi letošnje dobitnike bienalnih nagrad. Glavno nagrado je prejela María Elena González (1957), rojena v Havani na Kubi, ki živi in ustvarja v New Yorku in švicarskem Baslu. Prejela jo je za delo Govorica telesa, ki je na ogled je v Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Vzela lubje brezovih dreves, ki je razgibano, luknjavo, vbočeno in izbočeno, ter ga sploščila, izdelala risbe in radiranke, nato pa njegove brazdaste vzorce skenirala ter jih digitalno odtisnila na papir in jih dala lasersko zarezati v zvitek za mehanični klavir. To je instrument, podoben nekdanjim starim lajnam, ki se jih je vrtelo, luknje v papirju pa so v instrumentu aktivirale tipke in z njimi sestavile glasbo. Tokrat so luknje v papirju nastale zaradi razgibane skorje brezovega lubja. Papir mehansko poganja pianist, tipke pa samodejno, po nareku papirnih lukenj, ustvarjajo nenavadno glasbo brezovega lubja, ki ima svoj ritem in melodijo. »Glasba je edina komunikacija, ki preči bariere naših jezikov,« je dodala ob podelitvi nagrade.

Posebno nagrado je žirija podelila Meti Grgurevič in Urši Vidic, ki kot umetniški tandem delujeta od leta 2009, za projekt Mehanična galanterija/Srebrna nit. Instalacija v prostoru je sestavljena iz kinetničnih objektov, videa, performansa in glasbe. Projekt bi lahko opisali tudi kot plesni performans, v katerem človeka nadomestijo objekti, ki se premikajo v skladu z glasbo in odzivajo na svetlobo. Vse prvine v instalaciji so povezane in medsebojno odzivne od objektov, glasbe, luči, njihov ples pa ustvarja atmosfero baleta.