Tiskane izdaje
Sodobna umetnost se je, tako kot druge panoge slovenske umetnosti, znašla v primežu državnih varčevalnih ukrepov. Vendar finančnih restrikcij ne sprejema križem rok, temveč jih reflektira in nanje protestno odgovarja.
Ena takih subverzivnih refleksij je razstava Sedanjost in prisotnost – ponovitev 2, ki so jo v torek odprli v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova – MSUM. Odprtje je spremljala razgibana in dobro obiskana okrogla miza, na kateri so sodelujoči osmislili koncept ponovitve, ki je bistvo te postavitve.
Direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac je uvodoma povedala, da razstavo ponavljajo zato, ker so se znašli sredi zagatne krizne situacije. Kriza, s katero se soočajo, ni le domača gospodarska, temveč je tudi kriza v umetniškem svetu, ki se kaže skozi diktat dominantnih skomercializiranih muzejskih modelov.
Koncept ponavljanja po njenem mnenju izvira iz dekonstrukcije modernizma in problematizacije koncepta originalnosti. Opozorila je, da je slovenska sodobna umetnost v preteklosti že uporabila ta koncept – NSK je denimo opozarjala, da moramo pri nas potencirati prav neoriginalnost, da je to naša »originalnost«. Razloge, zakaj ponavljati razstavo, so v MSUM strnili v kratek manifest.
Kustosinja razstave Sedanjost in prisotnost – ponovitev 2 Bojana Piškur je povedala, da je bistvo te postavitve gibanje, ob tem pa se je naslonila na Gillesa Deleuza in njegovo knjigo Razlika in ponavljanje. Ponovitev neke razstave ni samo mehansko ponavljanje in vztrajnost, iz nje lahko naredimo novost, uzremo novo perspektivo, je povedala. Pri delih na razstavi Sedanjost in prisotnost – ponovitev 2 se kaže neke vrste filmičnost, in sicer v ontološkem smislu različnega organiziranja gibanja in časa, je še povedala.
Kustos Igor Španjol je opozoril na pomembno dimenzijo ponavljanja – arhiviranje. Arhiviranje je dokumentiranje preteklosti, ima pa tudi potencial za nove akcije, meni Španjol. Sodobna umetnost prav to drugo možnost rada izkorišča skozi dejanja, kot so reciklaža, rekonstrukcija, reprodukcija, reenactment itd.
Filozofinja Renata Salecl je dejala, da je bilo ponavljanje v filozofiji vedno travmatično. Pri tem se je naslonila na Sørena Kirkegaarda, ki v enem od svojih del ugotavlja, da ponovitev pravzaprav ni mogoča, še bolj očitna je travmatičnost ponavljanja po njenem mnenju v psihoanalizi. Na koncu je ugotovila, da je ponavljanje v sodobni kulturi prepovedano, a hkrati nekaj, kar vsi nenehno počnemo.
Umetnik Janez Janša je opozoril na lastne izkušnje s ponavljanjem, povezane predvsem z rekonstrukcijo predstave Pupilija. Izkazalo se je namreč, da popolne rekonstrukcije ni mogoče narediti, saj sta mentalni prostor in občinstvo danes drugačna, kot sta bila nekoč. Sicer pa mu je všeč tako ponavljanje, ki ne samo nekaj potrdi, temveč ustvari zmedo in šum.
Filozof Peter Klepec Kršić je v svojem razmišljanju povlekel tezo o ponovitvi politične situacije. Današnja situacija je po njegovem mnenju hkrati ponovitev svinčenih sedemdesetih, ko je partija forsirala razliko med realnim sektorjem in vsemi ostalimi (birokrati, lenuhi itd.), in osemdesetih, ko se je pod Miloševićevim režimom razvilo gibanje »dole foteljaši«. Janša, ki je glavni protagonist današnje politične scene, je po njegovem mnenju ponovitev oziroma zadnja ostalina socializma.
Svoje razmišljanje o ponovitvah so z občinstvom delili še drugi umetniki. Borut Vogelnik je, denimo, osvetlil odnos, ki ga je imel do ponavljanja Irwin – ta je za razliko od drugih ponavljal ozaveščeno, Jože Barši pa je menil, da je ponavljanje povezano z učenjem in je pot do nečesa drugega, novega.
Minister kot soavtor
In kako se je minister znašel v tej zgodbi? Vuk Ćosić pojasnjuje, da je najprej pripravljal avtorski projekt Bivša prihodnost zdaj, v katerem je želel obdelati odnos med umetnostjo in družbo tehnologij. Po treh mesecih priprav in teden dni pred odprtjem razstave je od vodstva Projektnega prostora Aksioma dobil obvestilo, da finančni priliv, ki ga že dlje časa čakajo s strani ministrstva za izobraževanje, kulturo, znanost in šport, še ni prišel.
To pomeni, da sredstev za Ćosićev projekt ni. Ker je Ćosić menil, da je projekt pomemben, se mu ni odrekel, temveč ga je preoblikoval. Njegov naslov je po novem Samostojna razstava, kot avtorja pa sta podpisana Vuk Ćosić in Žiga Turk. Minister je po Ćosićevih besedah sopodpisan zato, ker je močno sovplival na samo delo. Žigo Turka je o tem obvestil, a se ta za zdaj na pripisano mu soavtorstvo ni odzval.
