Opazen vpliv Giovannija Segantinija na Ivana Groharja

Razstava pod okriljem 
fundacij Bano in Antonveneta je druga v prenovljeni 
palači Zabarella. Poleg del 
italijanskih umetnikov – 
veliko jih je prispevala nacionalna galerija moderne umetnosti v Rimu – so prisotna tudi dela iz tujih zbirk, med katerimi posebno mesto zavzemata sliki iz kroga dunajske secesije Judita-Salome Gustava Klimta in Greh 
Franza von Stucka.

To je prva pregledna razstava, posvečena tej, morda nekoliko prezrti, a vsekakor nič manj pomembni temi v sklopu evropskega simbolizma na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Z italijanskim simbolizmom je vsaj posredno povezano tudi slovensko slikarstvo, saj sta tako divizionistična slikarska tehnika s prekinjenimi črtastimi nanosi čistih barv kot izrazito ponotranjenje in osmislitev umetnosti pustila pečat pri naših impresionistih. Pri tem gre omeniti predvsem vpliv Giovannija Segantinija, ki je zaznamoval zrelo fazo slikarstva Ivana Groharja (Macesen...) in vplival tudi na druge slikarje.

Čeprav pri evropskem simbolizmu lahko govorimo o določenih skupnih točkah, kot je na primer drugačno občutenje realnosti, razpoloženjskih stanj in poslanstva umetnosti, je skoraj nemogoče govoriti o enotnem slogu, poleg tega je v posameznih regijah simbolizem velikokrat ­nacionalno obarvan. To še posebej velja za Italijo, ki se je v drugi polovici 19. stoletja šele izoblikovala v enotno državo, proces pa so spremljali številni družbeni premiki, vrenja in socialni nemiri.­ Zato je pri številnih umetnikih simbolizem le ena izmed umetniških faz ali vidikov ustvarjanja in je velikokrat značajsko, družbeno in geografsko pogojen, zaradi česar so tudi njihova dela zelo ­heterogena.

Kot teoretska osnova se razpravam o umetnosti, ki se sklicujejo na simbolistični Manifest Jeana Moreasa iz leta 1886, pridružujejo literarni in filozofski krogi okrog Gabriele D'Annunzia in Angela­ Contija, zasluga umetnostnih poznavalcev in galeristov, bratov Vittore in Alberta Grubicyja, pa je prva javna razstava umetniških del simbolistov na trienalu v milanski Breri leta 1891. Omenjena letnica predstavlja tudi začetni časovni okvir in prvo izmed osmih tematsko zasnovanih razdelkov tokratne razstave, deli Dve materi (Segantini) in Materinstvo (Previati) pa sta prva sinteza simbolizma in ­divizionizma.

Vloga »vizionarskih umetnikov«

Ob pregledu razstavljenih del, predvsem ob prizorih iz narave, se gledalcu nehote zastavlja vprašanje, kje je meja med simbolno in navidezno ravnjo upodobitev. To vprašanje je še posebej aktualno pri vsebinskih sklopih Krajina, občutje panike v naravi in Misterij življenja, v katerih so krajinski motivi in upodobitve iz življenjskega cikla (materinske radosti, jutranje slovo, procesija) poleg simbolnih vsebin ponekod povezani tudi 
z aktualno socialno in drugo ­problematiko.

Morda je mejo, kjer pokrajin ne dopolnjujejo alegorične podobe,­ najlažje določiti z jungovsko subjektivno oziroma abstraktno interpretacijo simbolov, kjer se pokrajina, megla, večerna zarja ali spremenljivi atmosferični pogoji (Vittore Grubicy, Pellizza da Volpedo,­ Plinio Nomellini) povezujejo s psihološkimi stanji. »Vizionarski umetnik« je imel po simbolističnih teorijah nalogo razvozlati svet fenomenov in upodabljati skrivnostno razmerje med človekom in njegovo okolico, nekateri umetniki pa so (npr. z upodabljanjem oblakov v figuralnih oblikah mladenk, smrti) naravi dajali človeški pridih.

Simbolno-alegorične upodobitve zaznamujejo odsek Brezno. Upodobitev mita, kjer predrafaelitsko navdihnjene slikarje (Giulio Aristide Sartorio) dopolnjujejo literarnozgodovinski motivi (Adolfo De Carolis, Gaetano Previati), njihovo mesto v mednarodnem prostoru pa dokazuje primerjava z deli tujih umetnikov. Dialog italijanskih slikarjev s sočasno centralnoevropsko figuraliko nadalje pojasnjuje črni in beli oddelek, ki vsebuje grafično produkcijo 
s prehoda 19. v 20. stoletje. Tu se grafike (Gaetano Previati, Alberto­ Martini, Umberto Boccioni), ki velikokrat služijo kot ilustracija pomembnejših italijanskih, vendar tudi francoskih in drugih literarnih del, in so kvalitativno na zavidljivi ravni, iz alegoričnih motivov spreminjajo v magične, fantastične in groteskne, saj naj bi po tipični ideji tega časa prav risba pomagala ohranjati duhovno vizijo v čustveno razvodenelem vsakdanjiku.

Simbolistično gibanje v Italiji ni zamrlo naenkrat, temveč je – tudi v futuristični preobleki – odzvanjalo do prve svetovne vojne. Razstava se sicer konča v tako imenovani sobi sanj, kjer so umetniki starejše in mlajše generacije simbolistov na beneškem bienalu leta 1907 svoje dosežke predstavili s pravo scenografijo umetniških del, ki so zajemala vse dotedanje simbolistične tematske sklope, hkrati pa (Umberto Boccioni, ­Sanje) napovedala futuristično ­revolucijo.

Razstava v Padovi bo na ogled do 12. februarja 2012.