Tiskane izdaje
Bogastvo in raznolikost opusa akademskega kiparja Staneta Jarma so v Kočevju zajeli v Pot Staneta Jarma, zloženko z razglednicami, kjer so predstavljena njegova dela na prostem. Obiskovalca vabi na potep po Kočevju, ga pelje v vas Mačkovec in v gozd Pod Krenom.
Da bi Jarmovi kipi, ki jih je v mestu ob Rinži kar nekaj, živeli med ljudmi in da bi tudi na tak način ohranjali spomin na tega pomembnega ustvarjalca, ki je vse življenje preživel na Kočevskem, je nastala Pot Staneta Jarma. Gre za enega od projektov, ki so povezani z Jarmovim letom, ki so ga v občini Kočevje razglasili ob letošnjem kulturnem prazniku in z njim želeli počastiti umetnika, ki bi konec oktobra praznoval 80 let. Žal je slab mesec pred jubilejem, 2. oktobra, umrl.
»Staneta Jarma uvrščamo v generacijo povojnih umetnikov, ki so ustvarjali pod močnim vtisom dogodkov, ki so se dogajali med vojno,« pravi umetnostna zgodovinarka Nadja Kovačič iz Pokrajinskega muzeja Kočevje.
Stane Jarm se je rodil 31. oktobra 1931 v Osilnici, v družini z rezbarsko-podobarsko tradicijo. Po končani osnovni šoli v Osilnici je leta 1946 odšel v Ljubljano, na srednjo šolo za umetno obrt, potem pa je šolanje nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost. Tam je med letoma 1950 in 1954 študiral kiparstvo pri prof. Zdenku in Borisu Kalinu, po diplomi pa se je vpisal na kiparsko specialko in jo leta 1956 uspešno zaključil pri prof. Borisu Kalinu.
Potem se je preselil v Kočevje, kjer je bil do upokojitve leta 1995 zaposlen kot likovni pedagog. Bil je izredno plodovit ustvarjalec na področju kiparstva, grafike in risbe in je avtor šestnajstih javnih spomenikov v Sloveniji. Najštevilnejša njegova dela so zbrana na širšem območju Kočevske, to je v Osilnici, kjer v njegovi domačiji od leta 2001 deluje galerija njegovih del – večinoma kipov, pa tudi slik –, in v Kočevju, kjer je živel. »Poleg tega so njegova sakralna dela v več kot 60 slovenskih cerkvah,« pravi Nadja Kovačič o umetniku, ki ni v slovenskem likovnem prostoru nikoli zasedel vidnejšega mesta. Toda prva priznanja je prejel že v zgodnjih letih ustvarjanja, leta 1963, ko je prejel drugo nagrado za kiparstvo ob 20. obletnici revolucije. Še pomembnejše priznanje je iz leta 1964, ko je prejel nagrado Prešernovega sklada. Kasneje, leta 1988, je dobil Šeškovo nagrado za življenjsko delo.
Leta 2007 so v Ribnici, v Galeriji Miklove hiše, pripravili njegovo retrospektivno razstavo; Breda Ilich Klančnik, kustosinja razstave, je ponovila oceno, ki so jo zapisali leta 1963 ob podelitvi nagrade Prešernovega sklada: »Stane Jarm oblikuje v lesu z izjemno elementarnim občutjem za monumentalnost form. Je zastopnik učinkovitega izraza monumentalne figurativne umetnosti.«
V zgodnjem obdobju je Stane Jarm svoje plastike sicer ustvarjal s klasičnim kiparskim orodjem za obdelovanje lesa. Po letu 1976 pa je njegovo osnovno orodje postala glasna motorna žaga.
Prelomna je bila izdelava dekoracije za prostore v kočevskem Marofu, kjer je na steni upodobil drvarje. Njihovo orodje je postalo kiparjeva nepogrešljiva spremljevalka, je zapisala Breda Ilich Klančnik: »Kipar je prepričan, da mu izbira novega orodja ne omogoča le hitrejša realizacija, s katero dohiteva misel, ker naglo premaguje trdoto hrasta, temveč da ostrina in hitrost rezila puščata v leseni gmoti povsem specifične, grobe sledi, saj povrhnjico malo scefra in ji daje dodaten ekspresivni izraz.«
»Sedaj Staneta Jarma poznamo po trpečih Kristusih in križanjih, obupu in trpljenju ter ostrih ekspresivnih potezah, ustvarjenih z motorno žago,« pravi Nadja Kovačič in nadaljuje: »Če pa v celoti pogledamo njegov opus, tudi samo tisti, ki ga je mogoče videti na Kočevskem, lahko prepoznamo tudi kiparjevo nežnejšo plat, ki jo predstavljajo pevke, pa otroci … Spet drugje je na prvem mestu čutnost, kot so na primer pri Deklici s piščalko ali pri Dekletu z mačko, ali pa, kot pri Ostržku ali Petru Klepcu, navihanost.«
Obuditev spregledanih kipov
Pot Staneta Jarma, ki pelje do trinajstih kipov v mestu Kočevje, to potrjuje: subtilna Deklica s piščalko, nežna Nevesta pri Likovnem salonu (ki je nastal na pobudo Staneta Jarma, umetnika Ivana Brudarja in profesorja Miloša Humka), portreti v Parku narodnih herojev, igrivi Ostržek pred istoimenskim vrtcem, forma vive na Marofu ali žalujoče žene na kočevskem pokopališču... Izven mesta je še Dekle z mačko, ki stoji sredi Mačkovca, in izpovedno izredno prepričljiv Križev pot Pod Krenom, ki pelje do povojnih množičnih grobišč.
»Namen Poti Staneta Jarma je obuditev spregledanih kipov na prostem, ki naj bi se jih na tak način spet začeli zavedati,« pravi Nadja Kovačič.
A ne gre pozabiti, dodaja, da so – podobno kot zloženka Pot Staneta Jarma – samo dokument nekega časa. Les, iz katerega je narejena večina Jarmovih kipov, propada, kar dokazuje tudi kip Stoji učilna zidana, ki je stal ob OŠ Zbora odposlancev in za katerega so ob pregledu ugotovili, da je v resnici zelo poškodovan.
