Pablo Picasso - spoznavanje ikone 20. stoletja

V zagrebški galeriji Klovićevi dvori bo še mesec dni na ogled razstava del Pabla Picassa, ki je najdražji kulturni projekt na Hrvaškem doslej. Vrednost razstave je desetkrat večja od hrvaškega proračuna za kulturo, zato so njeno odprtje v zadnjem tednu marca spremljale tudi polemike o smiselnosti.

Klovićevi dvori, ki so javna ustanova, računajo, da ta gostujoča razstava ne bo prinesla izgube, kot je ni v drugih državah, v katerih je gostovala od leta 2008. To bo seveda odvisno od prodanih vstopnic, spominkov in katalogov. Kolikšen je bil obisk doslej, nam direktorica galerije Marina Viculin ni odgovorila. Veliko obiskovalcev je menda iz Slovenije, v petek, na primer, so Slovenci očitno prevladovali, kot smo se med obiskom prepričali sami. V galeriji računajo na ljubitelje umetnosti iz sosednjih držav.

Strošek razstave 1,2 milijona evrov

Razstavljena dela so iz pariškega Muzeja Picasso, ki hrani največjo javno zbirko umetnikovih del. Zadnjih pet let potujeta po svetu dve različici razstave – manjša in večja –, ker ta sicer javni muzej potrebuje denar za prenovo, ki je v sklepni fazi. Razstava v Zagrebu je manjša, vseeno pa je vrednost del, na katero so plačali zavarovanje, astronomska – 670 milijonov evrov. Strošek razstave je 1,2 milijona evrov, po 250.000 evrov sta primaknila ministrstvo za kulturo in mesto Zagreb, nekaj malega tudi sponzorji. Razstavo so doslej videli v nekaj evropskih mestih, na Bližnjem vzhodu, Japonskem, v Rusiji, ZDA, na Tajvanu, v Avstraliji, Kanadi in na Kitajskem.

Brez najbolj znamenitih del

Kaj torej vidimo na tej razstavi? V dvanajstih dvoranah je na ogled več kot sto del – slik, skulptur, fotografij. Predstavljeno je dolgo Picassovo ustvarjalno obdobje, od njegovega 14. leta, ko je začel slikati, do smrti pri 92. Čeprav v Zagrebu ni najbolj znamenitih del, kot sta na primer Guernica in Avignonske gospodične, prva kubistična slika iz leta 1907, se obiskovalec seznani z vsemi različnimi ustvarjalnimi in življenjskimi fazami.

V prvi dvorani sta s tremi portreti moškega predstavljeni prvi pomembni desetletji umetnikovega razvoja. Prvi portret je iz leta 1895, ko je 14-letni Pablo že pokazal izjemen talent. Gre za akademski portret, ki se opira na tradicijo španskega slikarstva. Portret iz leta 1902 je iz modre faze, tretji portret, Moški z brki, iz leta 1914 pa je kubističen. Tako že na začetku vidimo vso Picassovo umetniško raznolikost, kajti res bi težko našli tako spreminjajočega se umetnika.

Z izjemo prve sobe so dela v vseh drugih postavljena kronološko. Ta zelo nazorno pripovedujejo o njegovem zasebnem življenju, ne nazadnje je zbirka Muzeja Picasso umetnikova osebna zbirka. Prav fascinantno je, koliko stvari je shranil, ne le skic, ampak tudi fotografij, tako avtorskih kot tistih, na katerih se je znašel pred objektivom.

Sedem let po prvem razstavljenem portretu je nastala čudovita slika Družina na plaži, s počivajočim očetom ter materjo in otrokom med igro. Čeprav je skromnih dimenzij, samo 17 krat 20 centimetrov, je izjemno izrazno delo s klasično upodobljenimi figurami. Poleg te slike je iz klasičnega, figurativnega obdobja razstavljen izjemen Portret soproge in hčerke Paula Rosenberga (1918).

Paul Rosenberg je bil prvi trgovec z umetninami, ki je sodeloval s Picassom in mu pomagal do slave. Portret ni zanimiv le zato, ker je tako neznačilen za večini znanega Picassa, ampak tudi zato, ker je debelušno dekletce v materinem naročju otrok Rosenberga in mama novinarke Anne Sinclair, žene Dominiqua Strauss-Kahna. Iz tega obdobja je tudi delo Branje pisma, ki so ga v umetnikovem ateljeju našli šele po njegovi smrti – upodobljena sta moška, ki z zaskrbljenima izrazoma prebirata pismo.

Trideseta leta s ponovno dekonstrukcijo figure so predstavljena s Kiparjem, Žensko v naslanjaču, raziskovanja v nadrealistično smer pa z Žensko v rdečem naslanjaču (1929).

Likovna avtobiografija

Ker gre torej za avtorjevo osebno zbirko, likovno avtobiografijo, je na razstavi precej portretov ljudi, ki so mu bili blizu – njegovih otrok Paula, Clauda, Palome ter ljubezni Dore Maar, Marie-Thérèse Walter, Françoise Gilot. Portreta njegovih najpomembnejših muz Dore Maar in Marie-Thérèse Walter sta nastala leta 1937 v razmiku vsega dveh tednov. Ljubil je obe hkrati, ena se je ubila po njegovi smrti, druga je končala v psihiatrični ustanovi.

Dora Maar je psevdonim Teodore Marković, fotografinje hrvaškega porekla. Skupaj s temi so v isti sobi skulpture Bik – narejena iz sedeža (glava) in volana kolesa –, Nosečnica, Zajtrk v travi kot posebno posvetilo Manetu ter čudovita slika Otroka, ki se igra s tovornjakom z orientalskim okrasjem na temnozeleni podlagi in dečkom v značilni v mornarski majici.

Picasso je bil izjemno plodovit, ustvaril je okrog trideset tisoč del. Tista, ki jih je ustvaril v zadnjih letih, po devetdesetem letu starosti, in so razstavljena v zadnji sobi, še vedno izražajo eruptivno energijo, ki veje tudi iz nežnih prizorov. Objem, Družina, Materinstvo so nastali v letih 1970 in 1971. Med temi je prav posebna Starec, ki sedi z najmočnejšim koloritom na razstavi, na kateri izstopajo modra, rdeča in zelena barva. Barvno izrazit je tudi avtoportret Nedelja, zadnje delo, ki ga je naslikal dve leti pred smrtjo 1973 in je svojevrsten hommage Velázquezu, Rembrandtu in Goyi.

Za vpogled v umetnikovo živ­ljenje so izjemno dragocene tudi fotografije. Med tistimi, ki jih je posnel sam, kaže omeniti portret carinika in samoukega umetnika Henrija Rousseauja, ki ga je navdihoval. Na številnih je umetnik v družbi prijateljev, otrok ter žene Françoise Gilot.

Čeprav najbolj znanih in najboljših del ni na razstavi, ta kronološko prikazuje vse faze in medije Picassovega ustvarjanja – modro, rožnato, afriško, kubistično, klasično, nadrealistično. Od razstave ne kaže pričakovati preveč. Na tiste, ki niso ravno strastni častilci Picassa, ne naredi najglobljega vtisa, a je izvrstna priložnost za seznanitev z umetniško ikono 20. stoletja.